Najpogostejši simptomi kolorektalnega raka, ki niso vedno očitni

Kolorektalni rak, skupni izraz za raka debelega črevesa (kolona) in danke (rektuma), predstavlja maligno obolenje, ki nastane v tkivih teh delov prebavnega sistema. Debelo črevo, kot najdaljši del debelega črevesa, absorbira vodo in nekatere hranilne snovi iz hrane, hkrati pa preostale odpadne snovi spreminja v blato. Danka pa predstavlja spodnji del debelega črevesa, kjer se blato skladišči pred iztrebljanjem. 

Bolezen se običajno razvije počasi, pogosto se začne kot majhni skupki celic, imenovani polipi, ki se oblikujejo na notranji sluznici črevesja. Čeprav so polipi na splošno nenevarni, lahko nekateri sčasoma mutirajo v rakave celice. Zato je razumevanje teh osnovnih pojmov in anatomije ključno za celovito dojemanje patologije kolorektalnega raka, saj to omogoča boljšo informiranost o tej pomembni zdravstveni problematiki, ki vpliva na širok spekter posameznikov.

Nastanek kolorektalnega raka je kompleksen proces, ki je tesno povezan z genetskimi mutacijami v DNK celic. Te spremembe se lahko pojavijo spontano tekom življenja posameznika, pri čemer natančen vzrok pogosto ostaja nepojasnjen. Pomemben delež teh mutacij pa je dednih, kar pomeni, da so posamezniki z njimi že rojeni, kar znatno poveča njihovo nagnjenost k razvoju bolezni. 

Med dedne genetske sindrome, ki povečujejo tveganje za kolorektalni rak, spadajo družinska adenomatozna polipoza (FAP) in Lynchov sindrom (dedni nepolipozni kolorektalni rak). Poleg genetskih predispozicij pa igrajo ključno vlogo pri etiologiji tudi dejavniki življenjskega sloga in okolja, ki so predmet intenzivnih raziskav. Razumevanje interakcije med genetsko podlago in zunanjimi vplivi je bistveno za celovito obravnavo preprečevanja in zdravljenja.

Poleg genetskih predispozicij na verjetnost razvoja kolorektalnega raka vpliva širok spekter pridobljenih dejavnikov tveganja. Starost je pomemben dejavnik, saj se tveganje z njo znatno povečuje; večina diagnosticiranih primerov se pojavi po 50. letu, vendar se opaža porast obolelosti tudi pri mlajših. Prisotnost osebne ali družinske anamneze kolorektalnega raka ali predkanceroznih adenomatoznih polipov (še posebej tistih nad 1 cm ali z abnormalno histologijo) bistveno zvišuje tveganje. 

Med klinično pomembne dejavnike spadajo tudi kronične vnetne črevesne bolezni, kot sta ulcerozni kolitis ali Crohnova bolezen, če trajajo osem let ali več. Življenjski slog igra prav tako ključno vlogo: uživanje več kot treh alkoholnih pijač dnevno, kajenje, debelost ter nezadostna telesna aktivnost so vsi povezani z višjim tveganjem. Poleg tega raziskave kažejo na višje tveganje med afroameriškim prebivalstvom in vpliv določene prehrane (z malo vlaknin, veliko maščob in predelanega mesa).

Kolorektalni rak pogosto sprva poteka asimptomatsko, kar poudarja pomembnost presejalnih programov. Ko pa se simptomi pojavijo, so lahko različni in odvisni od lokacije in velikosti tumorja. Med klinične manifestacije spadajo:

- trajne spremembe v delovanju črevesja, kot so driska ali zaprtje, ki trajajo več dni, 

- občutek nepopolne izpraznitve črevesja ali ožje blato. 

Pomemben znak je tudi prisotnost krvi v blatu (svetlo rdeče ali zelo temne barve) ali pa prisotnost okultne krvavitve. Drugi splošni simptomi vključujejo:

- pogoste bolečine v trebuhu (krči, napihnjenost, občutek polnosti), 

- nepojasnjeno izgubo telesne teže in 

- izrazito utrujenost. 

Zaradi nespecifičnosti teh znakov je nujno, da se ob pojavu kakršnih koli trajnejših sprememb takoj posvetujete z zdravnikom, saj se zgolj z zgodnjim diagnosticiranjem lahko zagotovijo najboljši možni izidi zdravljenja. Simptomi se razvijajo počasi, včasih tudi deset let ali več, preden polip postane rakav.

Diagnostika kolorektalnega raka se izvaja na podlagi kliničnega suma ali nenormalnih izvidov presejalnih testov. Osnovni diagnostični postopki vključujejo fizikalni pregled, ki lahko zazna morebitne otipljive zatrdline, ter digitorektalni pregled (DRP), s katerim se ročno preverja morebitne anomalije v danki. Nadaljevalni testi so pogosto enaki presejalnim: testi blata, kolonoskopija in fleksibilna sigmoidoskopija. 

Če je sum na prisotnost raka velik, se med kolonoskopijo vedno opravi biopsija – odvzem majhnega vzorca tkiva za patohistološko analizo. Poleg tega se za določitev obsega bolezni in morebitnih metastaz uporabljajo tudi slikovne preiskave, kot so CT (računalniška tomografija), MRI (magnetna resonanca) in PET (pozitronska emisijska tomografija) ter krvni testi (npr. CEA – karcinoembrionalni antigen) za spremljanje. Ti podatki so ključni za določitev stopnje (staging) raka, kar usmerja nadaljnje zdravljenje.

Odločitve o zdravljenju kolorektalnega raka so zelo individualizirane in odvisne od starosti pacienta, njegovega splošnega zdravstvenega stanja, stopnje in vrste raka. Za raka kolona se običajno uporablja več načinov zdravljenja, med katerimi je kirurška odstranitev (polipektomija ali kolektomija) primarna metoda zdravljenja za lokalizirano bolezen. 

Polipektomija se osredotoča na odstranitev prekanceroznih ali zgodnjih rakavih polipov, kolektomija pa vključuje odstranitev rakavih delov kolona. Dodatno lahko zdravljenje vključuje radiofrekvenčno ablacijo (uničenje nenormalnih celic s toplotno energijo), krioterapijo (uničenje tkiva z izjemno nizkimi temperaturami), kemoterapijo (sistemsko zdravljenje z zdravili), radioterapijo (obsevanje), ciljno usmerjeno terapijo (blokiranje specifičnih molekularnih poti) in imunoterapijo (aktiviranje lastnega imunskega sistema pacienta).

Zdravljenje raka danke ima določene specifičnosti, čeprav v veliki meri sovpada z metodami za rak debelega črevesa. Ključne terapevtske možnosti so prav tako kirurška odstranitev tumorja, radioterapija in kemoterapija, ki se pogosto kombinirajo pred ali po operaciji, odvisno od stadija bolezni. Posebnost pri raku danke je tudi t. i. aktivno spremljanje (angl. active surveillance), kar pomeni redno spremljanje in testiranje brez takojšnjega invazivnega zdravljenja, če so testi pokazali, da se rak ni spremenil. Ta pristop je še posebej primeren za določene, zelo zgodnje stadije bolezni. Poleg tega se vedno bolj uporabljajo tudi ciljno usmerjene terapije, ki delujejo na specifične molekularne tarče v rakavih celicah, in imunoterapija, ki krepi sposobnost imunskega sistema za boj proti rakastim celicam, kar prinaša nove možnosti za izboljšanje izidov zdravljenja.

Preventiva kolorektalnega raka je bistvenega pomena in zajema tako spreminjanje življenjskih navad kot redne presejalne preglede. K preprečevanju pripomore izogibanje dejavnikom tveganja, ki jih je mogoče nadzorovati: prenehanje kajenja, omejitev uživanja alkohola na manj kot tri pijače dnevno in uravnavanje telesne teže. Poleg tega je pomembna tudi uravnotežena prehrana, bogata z vlakninami, sadjem, zelenjavo in polnozrnatimi žitaricami, ter redna telesna aktivnost (vsaj 30 minut na večino dni v tednu). 

Redni presejalni pregledi so ključni, saj omogočajo odkrivanje in odstranitev polipov, še preden ti preidejo v maligno obliko, s čimer se zmanjša tveganje za nastanek raka. Za posameznike z visokim tveganjem se razpravlja tudi o kemopreventivnih sredstvih, kot je aspirin, vendar je njihova uporaba indicirana le pod zdravniškim nadzorom zaradi možnih stranskih učinkov.

Viri: my.clevelandclinic, mayoclinic, medlineplus