Rak grla se lahko sprva kaže neopazno: to so prvi opozorilni znaki

Približno devetdeset odstotkov malignih tumorjev grla histološko uvrščamo med ploščatocelične karcinome. Grlo je anatomsko opredeljeno kot kratek, trikoten prehod, ki se nahaja tik pod žrelom. Kot ključni del dihalnih poti ima grlo pomembno vlogo tudi pri fonaciji oziroma ustvarjanju glasu; nameščeno je v predelu vratu, neposredno pred hrbtenico in žrelom. Hrustančno ogrodje grla tvorijo parni aritenoidei, ščitnični in krikoidni hrustanec ter epiglotis, medtem ko so na stranskih stenah locirane glasilke.

Neoplazma se lahko razvije v katerem koli predelu grla, najpogosteje pa izhaja iz samih glasilk. V primeru napredovalega stadija bolezni se rak pogosto razširi na regionalne vratne bezgavke. Prav tako obstaja možnost metastaziranja v predel zadnjega dela jezika, sosednje strukture grla in vratu, pljuča ter druge organe. Ob nastanku sekundarnega tumorja na novi lokaciji le-ta ohrani enake citološke značilnosti, kot jih je imel primarni tumor v grlu.

K indikativnim znakom obolenja sodijo:

- dolgotrajen kašelj,

- vztrajna hripavost,

- kronično vnetje žrela,

- občutek tujka v predelu grla ali vratu,

- težave oziroma bolečine pri požiranju,

- občutek cmoka,

- kontinuirana bolečina v ušesu ali netipične senzacije v njegovi neposredni okolici,

- nenamerna izguba telesne teže ter

- prisotnost dolgotrajnega neprijetnega zadaha.

Kajenje in izpostavljenost nevarnim kemičnim snovem v delovnem okolju pomembno zvišujeta tveganje za nastanek raka grla, pri čemer je slednja razvada opredeljena kot primarni dejavnik tveganja. Klinični podatki potrjujejo višjo stopnjo smrtnosti pri kadilcih, hkrati pa pomembno vlogo pri ogroženosti posameznikov igra tudi pasivno kajenje. Dodaten dejavnik tveganja predstavlja redno uživanje alkoholnih pijač; po navedbah Ameriškega združenja za boj proti raku so posamezniki, ki dnevno zaužijejo večjo količino alkohola in so hkrati kadilci, izpostavljeni bistveno večjemu tveganju za razvoj omenjene bolezni.

Med ostale pomembne dejavnike tveganja sodijo neustrezna prehrana ter pomanjkanje ključnih vitaminov. Epidemiološki podatki kažejo, da je incidenca raka grla pri moških štirikrat višja v primerjavi z ženskami. K povečani ogroženosti prispevajo tudi genetska predispozicija, profesionalna izpostavljenost določenim kemikalijam, oslabljen imunski sistem ter drugi s tem povezani dejavniki.

Rak grla se lahko manifestira kot klinično zaznavna zatrdlina na zunanjem predelu vratu, v katerem primeru je za potrditev diagnoze indicirana biopsija. Kadar simptomatika kaže na prisotnost malignega procesa v področju grla, glave ali vratu, zdravnik diagnostični postopek običajno izvede s pomočjo laringoskopa – specializirane optične naprave, ki omogoča neposreden vizualni pregled ustne votline in grla.

V okviru optične nazalne endoskopije zdravnik vstavi tanek, prožen endoskop skozi nosnico, kar omogoča temeljit pregled celotnega žrela in požiralnika. Navedeni diagnostični postopek se praviloma izvaja v ambulantnem okolju ob uporabi lokalne anestezije. Za natančno opredelitev obsega in velikosti tumorja ter za oceno morebitne diseminacije bolezni v bezgavke na vratu lahko zdravnik odredi opravljanje računalniške tomografije (CT) oziroma slikanja z magnetno resonanco (MRI) glave in vratu.

Kadar je lezija majhna in omejena na lokalizirano območje, lahko kirurg opravi ekscizijsko biopsijo z namenom popolne odstranitve tumorskega tkiva, ki se ga nato posreduje v patološko analizo. Strokovno osebje bo opravilo natančno preiskavo vseh suspektnih tkiv za potrditev oziroma izključitev diagnoze karcinoma. V primeru potrjenega raka grla se izvedejo nadaljnje diagnostične preiskave za ugotavljanje morebitne razširjenosti bolezni. Zgodnje prepoznavanje in diagnoza sta ključna dejavnika za uspešnost terapevtskih postopkov. Glede na podatke Nacionalnega inštituta za raka (ZDA) za obdobje med letoma 2008 in 2014 znaša petletna stopnja preživetja pri tej vrsti maligne bolezni približno 61 odstotkov.

Standardno zdravljenje karcinoma grla v zgodnji fazi praviloma vključuje kirurški poseg ali obsevanje. Pri napredovalih stadijih bolezni se strokovnjaki pogosto odločijo za kombinacijo radioterapije in kemoterapije ali za kirurško zdravljenje, ki mu sledi obsevanje. Kirurški poseg zajema odstranitev tumorske mase ter okolnega tkiva, kirurg pa lahko opravi tudi disekcijo vratu za odstranitev prizadetih bezgavk.

Postopki vključujejo endoskopsko resekcijo, delno ali totalno laringektomijo. V določenih primerih je nujna začasna oziroma trajna traheostomija, ki predstavlja odprtino na vratu, namenjeno boljšemu okrevanju. Bolniki s trajno stomo za vzpostavitev dihanja potrebujejo ustrezne pripomočke, ki jim omogočajo ohranjanje sposobnosti govora.

Radioterapija se uporablja za uničenje rakavih celic in zmanjšanje obsega tumorjev. Pri zunanji radioterapiji specialist usmerja snop visokoenergetskega sevanja na predel vratu, kar lahko povzroči neprijetne reakcije na koži. Kemoterapija predstavlja visoko učinkovito metodo sistemskega zdravljenja, pri čemer se uporablja kombinacija farmacevtskih učinkovin za odstranjevanje rakavih celic in povečanje učinkovitosti radioterapije. Zdravniki pogosto izvedejo kemoterapijo pred operativnim posegom z namenom zmanjšanja tumorja, kar pomembno prispeva k boljšim onkološkim in funkcionalnim izidom. Zdravila se aplicirajo oralno ali preko infuzije, v krvnem obtoku pa sistemsko delujejo na hitro deleče celice, kar vključuje tako maligna tkiva kot tudi zdrave celice organizma. Tovrstna terapija lahko privede do resnih neželenih učinkov, kot so slabost, izguba telesne teže in alopecija.

Vir: miss7zdrava