Disociativna motnja identitete: simptomi, vzroki in sodobni pristopi k zdravljenju

Kot piše Cleveland Clinic, gre za stanje, pri katerem ima posameznik dve ali več ločenih identitet, ki izmenično prevzemajo nadzor nad vedenjem. Te identitete so pogosto posledica hude travme, zlasti v zgodnjem otroštvu.

Kot poroča WebMD, je disociativna motnja identitete oblika hude disociacije, psihološkega procesa, pri katerem pride do prekinitve povezave med mislimi, spomini, občutki in identiteto. Gre za obrambni mehanizem, ki se razvije kot odziv na dolgotrajno in intenzivno travmo, najpogosteje fizično, spolno ali čustveno zlorabo v otroštvu. Disociativna motnja identitete ni zgolj "pretvarjanje" ali "izmišljanje", kot pogosto napačno verjame javnost. Kot poudarja Healthline, gre za resnično duševno stanje, ki močno vpliva na vsakdanje življenje posameznika.

Simptomi se lahko razlikujejo med posamezniki, vendar najpogosteje vključujejo:

- Prisotnost dveh ali več ločenih identitet, ki imajo svoje vedenje, spomine in načine razmišljanja.

- Izgube spomina (t. i. "blackouti"), ko se posameznik ne spomni določenih dogodkov ali obdobij.

- Občutek odtujenosti od telesa ali okolice (depersonalizacija in derealizacija).

- Spremembe v vedenju, govoru, interesih ali telesni drži, odvisno od aktivne identitete.

- Tesnoba, depresija, samopoškodovalno vedenje ali samomorilne misli.

Kot piše Verywell Health, se simptomi pogosto prekrivajo z drugimi motnjami, kot so posttravmatska stresna motnja (PTSM), mejna osebnostna motnja in depresija.

Kot poroča WebMD, je glavni vzrok za disociativno motnjo identitete huda in ponavljajoča se travma v zgodnjem otroštvu. Otroci, ki ne morejo pobegniti ali se zaščititi pred zlorabo, razvijejo disociativne mehanizme kot način preživetja. Sčasoma se ti mehanizmi utrdijo v ločene identitete.

Dodatni dejavniki tveganja vključujejo:

- Dolgotrajna zanemarjenost.

- Pomanjkanje varne navezanosti v otroštvu.

- Genetska občutljivost na disociacijo.

Kot piše Cleveland Clinic, je psihoterapija temelj zdravljenja disociativne motnje identitete. Cilj terapije ni "odstraniti" identitete, temveč jih integrirati in izboljšati kakovost življenja.

Najpogosteje uporabljene metode vključujejo:

- Kognitivno-vedenjsko terapijo za prepoznavanje in spreminjanje destruktivnih miselnih vzorcev.

- Psihodinamsko terapijo, ki raziskuje travmatične izkušnje in njihovo povezavo z identitetami.

- EMDR terapijo (desenzitizacija in ponovna obdelava s pomočjo očesnih gibov), ki pomaga pri obdelavi travme.

Kot poroča Verywell Health, je pomembno, da terapevt ustvari varno okolje, kjer se posameznik počuti sprejetega in slišanega.

Zdravila se lahko uporabljajo za spremljajoče simptome, kot so depresija ali tesnoba, vendar ne zdravijo same motnje. Kot piše Healthline, je zdravljenje pogosto dolgotrajno, a lahko vodi do pomembnih izboljšav v delovanju in počutju.

Kot poroča Healthline, posamezniki z disociativno motnjo identitete pogosto doživljajo stigmo in nerazumevanje. Vendar pa z ustrezno podporo, terapijo in izobraževanjem lahko vodijo polno in funkcionalno življenje. Pomembno je, da družba razume, da disociativna motnja identitete ni znak šibkosti, temveč odziv na nepredstavljivo trpljenje. Kot poudarjajo strokovnjaki iz WebMD, sta sočutje in strokovna pomoč ključna za okrevanje.

Viri: my.clevelandclinic, healthline, webmd, verywellhealth