Katere osebnostne poteze povečajo tveganje za razvoj anksioznih motenj?

Jasno so same izkušnje in vplivi okolja velik del odgovora, preostanek pa se skriva v tebi in tvojih osebnostnih potezah. Težko ravno govorimo o usodi (tudi če imaš vse predispozicije za anksiozne motnje, še ne pomeni, da jih boš razvil), nedvomno pa gre za nagnjenost. Če poznaš svoje ranljivosti, to ni nič slabega. Nasprotno, gre za orodje, ki ti lahko pomaga ozavestiti, na kaj moraš biti še sploh posebej pozoren. Spodaj raziskujemo ključne osebnostne poteze, ki se povezujejo s tesnobo, in hkrati iščemo odgovor, kaj narediti, če se v katerem od opisov najdeš.

Med vsemi osebnostnimi potezami največ tveganja za razvoj anksioznih motenj predstavlja nevroticizem. Predstavlja nagnjenost k doživljenju negativnih čustev, ki se povezuje tudi z doživljanjem stresa (link do članka o doživljanju stresa). Če nekdo na majhno nevšečnost odreagira, kot da je konec sveta, je to precej dober pokazatelj, da ima verjetno precej izraženo dimenzijo nevroticizma. Življenje je polno majhnih sitnosti in porazov, pri katerih večina preprosto zamahne z roko in živi naprej svoje življenje. Nevrotični pa ne; vse doživljajo kot intenzivno, odzivi pa so glede na objektivno stanje večinoma pretirani.

Močan negativni odziv na povsem običajne situacije se pogosto povezuje s katastrofičnim načinom razmišljanja. Ker verjamemo, da nas lahko katerakoli aktivnost vodi v katastrofo, se začnemo izogibati vsej negotovosti, v glavi pa ves čas premlevamo načine, kako se nam lahko zalomi. Nevroticizem ima sicer svojo značilno nevrobiološko podlago, ne pomeni pa, da je sam po sebi patološki. Če se najdeš v zgornjih opisih, to ne pomeni nujno, da je s tabo nekaj narobe in da nujno potrebuješ pomoč. Se pa splača ta nagnjenja razumeti, da se z njimi lahko učinkovito soočiš.

Nevroticizem že sam po sebi predstavlja določeno tveganje za razvoj anksioznih motenj. Če pa je pomešan še z nizko ekstravertiranostjo, torej introvertiranostjo, pa je nevarnost lahko še večja. Človek, ki je čustveno reaktiven in hkrati nagnjen k individualnim dejavnostim in pogostejšemu umiku, lahko hitro postane pasiven in izoliran.

Introvertirana in čustveno nestabilna oseba se bo pogosto umikala socialnim situacijam, ki jih povezuje z negativnimi občutki. To lahko preraste v izolacijo, umik v varen kotiček, v katerem premleva svoje skrbi. Socialna opora je pomembna sestavina psihološke dobrobiti in dobrega življenja nasploh, saj blaži stres in pomaga zadovoljiti potrebo po bližini. Tudi introvertirani ljudje potrebujejo socialno oporo, a jo v kombinaciji z visokim nevroticizmom pogosto težje vzpostavijo in vzdržujejo, kar lahko pripomore k razvoju anksioznih motenj.

O osebnostnih potezah ni prav govoriti kot o "dobrih" in "slabih". Je pa dejstvo, da nekatere pri razvoju anksioznih motenj predstavljajo tveganje, druge pa zaščito. Med slednje spada na primer ekstravertiranost. Ekstravertirani posamezniki so družabni, kar pomeni, da imajo večinoma več socialne opore in manj premlevajo. Zaščitni dejavnik je tudi sprejemljivost, pa tudi vestnost lahko predstavlja zaščitni dejavnik (če ni prežeta z nevroticizmom v obliki perfekcionizma).

Osebnost je precej stabilna zadeva. Ne da se je prilagoditi z zdravili ali preoblikovati na terapiji. Če se najdete v opisu "negativnih" osebnostnih potez, je bolj kot obup in dojemanje situacije kot usode koristen proaktiven pristop, ki spodbuja aktivnost, povezanost in občutke učinkovitosti. Vse te občutke lahko s pravimi dejanji vzbudi praktično kdorkoli, ne glede na osebnost. Želja po tem, da bi postali druga oseba, samo doda olje na ogenj nezadovoljstva in kroničnega premlevanja. Naj ta članek ne bo razlog za skrb, ampak prvi korak v raziskovanju lastnih ranljivosti. Če vemo, na katerih področjih smo naravno šibki, lahko raziščemo in najdemo učinkovite pristope, ki bodo predstavljali pravo oporo. Osebnost morda res določa, kje začneš, nikakor pa ne tega, kje boš končal.