Ko življenje izgubi smisel: kako prepoznati nevarne miselne vzorce

Ko se zvečer premetavamo, se pogosto pojavi vprašanje, ali ima vse skupaj sploh še smisel. Večina takšnih vprašanj je vezanih na določena obdobja, ko so prehodna in minejo sama od sebe, del pa je lahko znak nečesa resnega, kar je treba opaziti.

V razvoju človeka od rojstva do smrti je več predvidenih kriznih obdobij, poleg vsem znane "krize srednjih let" se veliko govori tudi o krizi četrtine življenja. Vsa prehodna obdobja prinesejo nekaj prespraševanja glede identitete, kariere in smeri. Ljudje na prehodu se pogosto počutijo ujete, umaknejo se, raziskujejo in potem ponovno gradijo. Nekaj povsem drugega in bolj problematičnega je eksistencialni vakuum, kot ga je poimenoval Viktor Frankl. Ne gre za prehodno vprašanje, kako bomo nadaljevali z življenjem, ampak za trajno prepričanje, da ni smisla. To je širši in globlji problem, ki ni vezan na življenjsko fazo.

Bolj kot samo počutje je pomembno naše lastno razmišljanje o tem, kako se počutimo. Sploh so problematični naslednji vzorci:

- Ruminacija je kronično premišljevanje o vseh možnih scenarijih in rešitvah, namesto da bi karkoli naredili. Spodbuja usmerjenost na problem in vodi v začaran krog analize, ki človeka paralizira.

- Črno-belo mišljenje ne loči nians, ampak samo trdo loči življenje na "dobro" in "slabo". Če karkoli ne gre po našem načrtu, se pojavi prepričanje, da je življenje trajno slabo in zavoženo. Absolutnost takšnega prepričanja po nepotrebnem podaljšuje občutke bolečine in neprijetnosti.

- Občutek poraza in ujetosti sta evolucijska mehanizma, možganska programa, ki narekujeta, da po več kontinuiranih neuspehih nehamo tekmovati z drugimi. Ker gre za pasivno vedenje in vedenje umika, sta problematična in napovedujeta zelo slabe izide.

- Občutek, da smo drugim breme in da nikamor ne pripadamo, doprinese občutke krivde in sramu, kar spet povečuje pasivnost in napoveduje negativne izide.

Normalna kriza je zdrava. Odpre vprašanja o tem, zakaj delamo, kar delamo, kaj želimo v življenju in kako bi bilo smiselno nadaljevati, da bomo bolj zadovoljni. V resnici je proaktivna, saj išče spremembe nam v prid. Nevarna kriza je pasivna in postavlja vprašanja o smiselnosti nadaljevanja nasploh. Če zraven več kot dva tedna resno moti delo IN zmožnost normalne skrbi zase, hkrati pa na nobenem področju ne moremo občutiti ugodja, je to znak za alarm.

V zdravi prehodni krizi bomo aktivno iskali nove aktivnosti in uživali v nekaterih obstoječih ali novih, prav tako bomo še vedno sposobni skrbeti zase, ohranjati stike in se umakniti le, ko želimo mir za razmislek, ne vsakič, ko nas napade občutek strahu in brezupnosti. Na kratko je problematično vse, kar vključuje dlje časa trajajoče občutke obupa in predaje, vse, kar spodbuja pasivnost v kombinaciji z negativnimi občutki. Dokler smo aktivni, je to dober znak.

Antidepresivi lahko dvignejo razpoloženje in pomagajo pri vzpostavitvi boljšega življenjskega ritma, a ne obstaja zdravilo, ki bi uspelo proizvesti smisel. Logoterapija in na smisel osredotočena psihoterapija se izkažeta za boljšo dolgoročno spremembo, saj naslavljata poti do smisla in definirati, kaj želimo ustvariti, kaj doživljamo in kakšen je naš odnos do neizogibnega (tri poti do smisla po Franklu).

Pomembna je vedenjska aktivacija, torej aktivnost in delanje česarkoli ravno takrat, ko motivacije ni, saj se nagrajevalni sistem prebudi za dejanjem in ne pred njim. Močna socialna podporna mreža ostaja najpomembnejši zaščitni dejavnik; ljudje so za ljudi res pomembni.

Občutek nesmiselnosti v prehodnem obdobju je povsem normalen in lahko pomaga ugotoviti, kaj nam je resnično pomembno in kaj ne. Nevarno postane takrat, ko ne vidimo poti ven in ko nas ta občutek brezupa vodi v pasivnost. Obupana pasivnost ne more sama od sebe rešiti ničesar.