Nočne more, flashbacki in napetost: znaki nerazrešene travme

Veliko pogosteje bomo travme prepoznali prek nespečnosti, kronične napetosti in prebavnih težav, torej telesnih simptomov, ki so posledica nepredelanih vsebin, ki povzročajo kronično napetost. Kako prepoznati nerazrešeno travmo in zakaj je čas ne zna pozdraviti?

Travma se kaže na različnih področjih hkrati; vsiljivi spomini, izogibanje krajem in pogovorom, sram in občutek, da je z nami nekaj narobe, stalna pozornost na nevarnost, čustvena otopelost, motnje spanja in telesni simptomi, ki pogosto ostanejo nepojasnjeni (link do članka). Na različnih področjih se torej kaže prisotnost nepredelane vsebine, ki negativno vpliva na naše življenje in pogosto vztraja zelo dolgo.

Prav trajanje napetosti povzroči tudi številne telesne simptome; različni telesni sistemi se odzivajo na povečano živčno aktivacijo in neravnovesje v stresnih hormonih. V težjih primerih lahko pride do hujših simptomov derealizacije (občutek, da je svet sanjski, neresničen, kot za tančico) ali depersonalizacije (občutka, da človek opazuje samega sebe od zunaj). Čeprav so simptomi res raznoliki in široki, jim je skupno to, da želijo človeka ubraniti pred doživetim neprijetnim občutkom.

Pri običajnem spominu amigdala oceni nevarnost, hipokampus pa spomin umesti v čas in prostor; to se je zgodilo takrat, tam. Ob močnem stresu adrenalin in kortizol ta proces zmotita. Hipokampus odpove, spomin ne dobi časovne oznake, amigdala pa ustvari zelo močne spomine na surove občutke, zvoke in vonje. Potem nepričakovan zunanji dražljaj, kot je vonj, glas ali prostor, vse skupaj prikliče, a spominu manjka časovna komponenta, zato travme človek ne doživi kot spomin, ampak jo čustveno in zaznavno podoživlja. Medialni prefrontalni korteks, ki bi moral amigdalo umirjati, je v takšnih primerih oslabljen in ne zmore zaustaviti navala negativnih občutkov.

Zahvaljujoč Hollywoodu se je travme oprijelo kup nenatančnih pojmovanj, ki ljudi ovirajo pri tem, da bi dovolj hitro poiskali pomoč. Travme ne doživljajo le veterani, v resnici so najmočnejši sprožilci vezani na medosebne odnose, pogost razlog je npr. zloraba v otroštvu (še bolj močni in časovno neopredeljeni ostanki), nasilje v odnosih ali izkušnja zanemarjanja.

Prav tako ne drži, da travmo nujno spremljajo flashbacki. Veliko pogosteje se travma pokaže kot telesni simptomi, težave v odnosih ali nezmožnost poimenovati lastna čustva.

Zelo škodljiv je tudi mit, da čas pozdravi vse. Skoraj polovica ljudi z nezdravljeno posttravmatsko stresno motnjo ima izražene simptome še deset let po dogodku; razlog je v načinu procesiranja, opisanem zgoraj.

Stres kot odziv na dogodek je normalna reakcija, a se bo akutni stres z vse večjo oddaljenostjo dogodka manjšal, travma pa bo imela simptome, ki trajajo in motijo naše delovanje. Če izostajate z dela, imate težave s tem, da se zberete, ali se izogibate bližini v odnosih, je to znak za alarm. Podobno je problematična uporaba alkohola ali tablet za umiritev. Travmatične dogodke smo doživeli skoraj vsi, če se odziv vleče, je tako za duševno kot fizično (link do članka 3) zdravje pomembno, da se s tem soočimo.

Najbolj deluje EMDR in nekatere oblike psihoterapije, zdravila le redko, tudi zato, ker velja precej trdno pravilo, da se z izogibanjem travme ne da rešiti. Možgani si zapomnijo tudi to, kar bi zavestno raje pozabili. Če ste kronično napeti v ponavljajočih se situacijah in to moti vaše delovanje, je smiselno spregovoriti s strokovnjakom.