Samopoškodovalne misli: zakaj se pojavijo in kaj pomenijo

Se vam je po slabem dnevu v službi, hudem prepiru ali boleči zavrnitvi v glavi pojavila misel, da bi si nekaj naredili? Večina se je s tem že srečala, takšne misli pa nas prestrašijo do te mere, da jih le redko komurkoli priznamo. V resnici so precej pogoste, ne pomenijo pa niti tega, da ste nori, niti tega, da ste samomorilni.

Da pojasnimo razliko med škodljivimi in nenevarnimi samopoškodovalnimi mislimi, moramo najprej razumeti, da misli niso dejanje. Veliko ljudi v hudi stiski doživlja samopoškodovalne misli, a jih zelo redki uresničijo. Misel torej ne pomeni, da imamo motnjo, prav tako stroka misli, kjer ni namena o dejanskem samopoškodovanju, označuje kot stanje, ki sicer zahteva pozornost, a samo po sebi ni nevarno, če ni tudi samomorilnega namena ali samopoškodovalnega vedenja.

Takšne misli se pojavijo, ker možgani iščejo najhitrejšo pot iz stanja, ki je tako neprijetno, da ga ne morejo prenesti. Gre torej za beg pred neznosnim občutkom, npr. hudo tesnobo, žalostjo, samosovraštvom. Ni nujno, da se bo huda duševna stiska odražala v samopoškodovalnih mislih, so pa način, s katerim želijo možgani pobegniti, prekiniti otopelost ali sporočiti bolečino, ki je z besedami ne znajo.

Dodaten problem je, da se ob samopoškodovalnih mislih sproži serija drugih neprijetnih čustev, pogosto je tudi premlevanje o problematičnosti teh misli, ki situacijo le še poslabša. Gre torej za neustrezen, predrag in primitiven način uravnavanja čustev, ki pa ga možgani dojamejo kot sprejemljivo dejanje, ko spirala negativnih čustev in premlevanja postane neznosna.

Občasna vsiljiva misel o samopoškodovanju še ni znak za alarm, resno pa se jo splača vzeti, če se ne pojavi le ob krizah, ampak se ponavlja pogosteje, če se veže na željo po samokaznovanju, če jo spremlja občutek brezupa in prepričanje, da čustev brez poškodbe ne bomo mogli umiriti.

Samopoškodovanje ni samomorilno vedenje, saj je namen stisko preživeti, ne končati življenja. A kljub temu imajo tisti, ki so se že samopoškodovali (torej ne le občasno pomislili na to), veliko večjo verjetnost za kasnejši poskus samomora. Ko misli enkrat dobijo resen namen ali se pokaže samopoškodovalno vedenje, je treba govoriti s strokovnjakom.

Za samo samopoškodovalno vedenje ni zdravila, dokazano pa deluje psihoterapija. Zdravila so lahko kljub temu koristna za pridružene težave, denimo depresijo. Strokovnjaki priporočajo še preverjene tehnike sproščanja, kot so umirjeno dihanje in druge tehnike prizemljitve (link do članka), pomaga, da je napisan tudi načrt za primer, ko se misli pojavijo. Kot bližnji osebe, ki se sooča s takimi mislimi, pa je predvsem pomembno, da jih ne razvrednotimo (npr. "ni razloga, da se tako počutiš," je razvrednotenje in situacijo samo poslabša).

Klic v duševni stiski: 01 520 99 00 (vsak dan med 19. in 7. uro). Zaupni telefon Samarijan: 116 123 (neprekinjeno). TOM telefon za mlade: 116 111 (vsak dan med 12. in 20. uro). Na voljo je tudi urgentna psihiatrična ambulanta.

Samopoškodovalna misel torej ni znak, da je z nami nekaj narobe, ampak pomemben signal, da je naš sistem za uravnavanje čustev preobremenjen in da je skrajni čas, da naslovimo vzrok, ki se skriva v ozadju.