Kaj se dogaja v glavi najstnika, ki ima na družbenih omrežjih na stotine prijateljev, v resničnem življenju pa se počuti popolnoma samega?

Na družbenih omrežjih ima na stotine prijateljev, njegove objave prejemajo všečke, telefon skoraj nikoli ne utihne, skupinski klepeti se vrstijo drug za drugim. Toda ko odloži telefon, ga lahko preplavi občutek, da nima nikogar, ki bi ga zares poznal, razumel ali mu stal ob strani.

Osamljenost in socialna izolacija nista isto. Socialna izolacija pomeni, da ima človek malo socialnih stikov oziroma odnosov. Osamljenost pa je subjektiven občutek, da odnosi, ki jih ima, ne zadovoljujejo njegove potrebe po bližini, razumevanju in pripadnosti. Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) poudarja, da pri socialni povezanosti ni pomembno samo število odnosov, ampak tudi njihova kakovost in podpora, ki jo človek v njih prejema.

Najstnik ima lahko zato veliko spletnih prijateljev, a nima nikogar, ki bi ga poklical, ko ima slab dan. Lahko sodeluje v več skupinskih pogovorih, vendar se v nobenem ne počuti dovolj varno, da bi povedal, kaj ga zares muči. Lahko prejema številne všečke, a pogreša en sam iskren pogovor. Prav v tem je ena od posebnosti sodobne osamljenosti: človek je lahko ves čas dosegljiv, pa se kljub temu počuti nepovezanega z drugimi.

Mladostništvo je obdobje velikih telesnih, čustvenih in socialnih sprememb. Najstniki postopoma oblikujejo svojo identiteto, iščejo svoje mesto med vrstniki in postajajo vse bolj samostojni od staršev. Mnenje prijateljev, sprejetost v družbi in občutek, da nekam pripadajo, imajo zato lahko zelo velik pomen. Če se najstnik počuti izključenega, drugačnega ali nezaželenega, lahko to močno vpliva na njegovo samopodobo. V tem obdobju so primerjanje z vrstniki, strah pred zavrnitvijo in občutljivost za kritiko pogosto izraziti.

Spletna okolja lahko te občutke še okrepijo. Najstnik vsak dan spremlja fotografije druženj, zabav, izletov in skupin prijateljev. Tudi če ve, da ljudje na spletu objavljajo predvsem izbrane trenutke svojega življenja, se lahko začne spraševati, zakaj sam nima tako zanimivega življenja ali tako tesnih odnosov. Občutek, da so vsi drugi vključeni, sam pa ostaja zunaj, lahko poglobi osamljenost.

Spletni stiki niso nujno manj vredni od osebnih. Nekaterim najstnikom omogočajo, da spoznajo ljudi s podobnimi interesi, najdejo podporo in lažje govorijo o temah, o katerih se v svojem okolju ne upajo pogovarjati. Za mlade, ki se v šoli počutijo izključene ali živijo v manjšem kraju, je lahko splet pomemben prostor povezovanja. Toda spletna komunikacija ima tudi omejitve. Sporočilo, všeček ali komentar ne zagotavljajo, da je med ljudmi vzpostavljen globlji odnos.

Pogovor lahko hitro prekinemo, napačno razumemo ali nadomestimo z novim stikom. Včasih se najstnik pogovarja z veliko ljudmi, vendar nobenemu ne zaupa dovolj, da bi mu povedal, kako se v resnici počuti. Pomembna je tudi razlika med tem, da je nekdo opažen, in tem, da je zares viden. Všečki lahko ustvarijo občutek potrditve, vendar ne morejo vedno nadomestiti občutka, da nas nekdo sprejema tudi takrat, ko nismo zabavni, samozavestni ali dobre volje.

Na družbenih omrežjih najstniki pogosto spremljajo izbrane trenutke življenja drugih ljudi. Vidijo fotografije druženj, počitnic, zabav in prijateljskih skupin, redkeje pa njihove prepire, zavrnitve, negotovost ali osamljenost. Če takšne objave primerjajo s svojim vsakdanom, lahko dobijo vtis, da imajo drugi boljše življenje, več prijateljev in bolj izpolnjujoče odnose.

Tudi podatki UNICEF-a Slovenija kažejo, da je primerjanje z drugimi pomembna obremenitev mladih. V objavi o počutju mladih iz leta 2025 so navedli, da ima 72 odstotkov sodelujočih občutek, da imajo drugi boljše življenje. Med viri teh občutkov so izpostavili tudi družbena omrežja. Takšno primerjanje lahko vpliva na samopodobo. Najstnik lahko začne dvomiti o svojem videzu, priljubljenosti, družabnih spretnostih ali vrednosti. Če objava ne prejme pričakovanega števila všečkov ali če ga vrstniki ne vključijo v spletni pogovor, lahko to razume kot dokaz, da ni dovolj zanimiv ali pomemben.

Vendar je treba poudariti, da družbena omrežja sama po sebi ne povzročajo nujno osamljenosti. Lahko jo tudi zmanjšujejo, saj omogočajo ohranjanje prijateljstev in iskanje podpore. Pomembno je, kako jih najstnik uporablja in kakšne odnose ima zunaj spleta.

Osamljenost med mladimi je pomemben javnozdravstveni izziv. Po podatkih WHO iz leta 2025 osamljenost občuti približno 21 odstotkov mladostnikov, starih od 13 do 17 let. Organizacija opozarja, da so mladi med skupinami, pri katerih je občutek osamljenosti posebej pogost. Tudi raziskava med 654 slovenskimi srednješolci, izvedena leta 2022 in objavljena leta 2025, je pokazala, da je približno četrtina sodelujočih pogosto ali skoraj vedno doživljala osamljenost. Avtorji so opozorili tudi na povezavo med občutkom osamljenosti, težavami pri navezovanju stikov in uporabo digitalnih medijev.

Pri razlagi teh podatkov je potrebna previdnost: raziskava na omejenem vzorcu ne predstavlja nujno vseh slovenskih srednješolcev, povezanost med uporabo družbenih omrežij in osamljenostjo pa še ne dokazuje, da eno neposredno povzroča drugo. Lahko se zgodi tudi obratno: najstnik, ki se že počuti osamljenega, začne več časa preživljati na spletu, ker tam lažje najde stik z drugimi ali se za nekaj časa odmakne od neprijetnih občutkov.

Veliko časa na družbenih omrežjih samo po sebi še ne pomeni, da je najstnik osamljen. Bolj kot število ur je pomembno, kako se ob uporabi počuti in ali spletni stiki nadomeščajo odnose, ki jih potrebuje v vsakdanjem življenju. Starši in drugi bližnji so lahko pozorni na naslednje spremembe:

Umikanje iz osebnih stikov: najstnik se vse manj druži v živo, zavrača povabila ali se izogiba dejavnostim, ki so ga prej veselile.

Pretirana občutljivost na odzive na spletu: njegovo razpoloženje je močno odvisno od všečkov, komentarjev ali tega, ali so ga vrstniki vključili v spletni pogovor.

Primerjanje z drugimi: pogosto govori, da so drugi lepši, bolj priljubljeni ali uspešnejši.

Občutek izključenosti: izraža prepričanje, da nikamor ne spada, da ga nihče ne razume ali da ga vrstniki ne marajo.

Spremembe razpoloženja: postaja bolj razdražljiv, žalosten, tesnoben ali zaprt vase.

Spremembe spanja in šolskega uspeha: težje zaspi, je čez dan utrujen, se težje zbere ali začne zanemarjati šolske obveznosti.

Ti znaki niso dokaz osamljenosti ali duševne motnje. Pomembno je spremljati, ali spremembe trajajo, se stopnjujejo in vplivajo na njegovo vsakodnevno življenje.

Prvi korak ni nujno omejevanje časa pred zaslonom. Če starši najstniku telefon preprosto odvzamejo, ne da bi razumeli, kaj mu spletni stiki pomenijo, lahko izgubijo pomemben vpogled v njegov svet. Bolj koristno je, da poskusijo razumeti, kako se počuti in kakšne odnose ima. Namesto očitka, da je ves čas na telefonu, lahko vprašajo:

Se med prijatelji počutiš sprejetega?

Imaš koga, ki mu lahko poveš tudi stvari, ki te skrbijo?

Se ti kdaj zdi, da si obkrožen z ljudmi, pa si vseeno sam?

Je na spletu kaj, zaradi česar se počutiš slabše?

Pomembno je, da starši odgovore poslušajo brez takojšnjega obsojanja. Če najstnik pove, da se počuti osamljenega, mu ne smemo odgovarjati, da ima vendar veliko prijateljev ali da bi moral biti hvaležen za to, kar ima. Pomagajo lahko tudi priložnosti za osebne stike, ki ne vključujejo pritiska. Skupni šport, ustvarjalna dejavnost, interesni krožek ali druženje z enim vrstnikom so lahko lažji začetek kot vključevanje v veliko skupino.

Če se osamljenost nadaljuje, vpliva na njegovo počutje ali jo spremljajo znaki depresije in tesnobe, je smiselno poiskati strokovno pomoč. Prvi korak je lahko pogovor z osebnim zdravnikom, šolsko svetovalno službo ali strokovnjakom v centru za duševno zdravje otrok in mladostnikov.

Dolgotrajna osamljenost ni samo neprijeten občutek. Lahko je povezana s slabšim duševnim počutjem, tesnobo, depresivnimi simptomi in težavami pri vzpostavljanju odnosov. Ne pomeni pa, da bo vsak osamljen najstnik razvil duševno motnjo. Posebno pozornost je treba nameniti najstniku, ki govori, da nima smisla živeti, da je vsem v breme ali da ne vidi prihodnosti. Če izraža misli o samopoškodovanju ali samomoru, ga je treba mirno in neposredno vprašati, ali razmišlja o tem, da bi si kaj naredil.

V primeru neposredne nevarnosti pokličite 112 in najstnika ne puščajte samega. Za pogovor je na voljo tudi TOM telefon za otroke in mladostnike na številki 116 111, vsak dan med 12. in 20. uro, ter Zaupni telefon Samarijan in Sopotnik na številki 116 123, ki deluje neprekinjeno.

Viri: WHO, UNICEF Slovenija, NIJZ, Univerza v Ljubljani, CZEPS