Likovni dnevi kot prostor vrednot, ne terapije

Otroci se hitro naučijo, da morajo biti uspešni, primerljivi in močni. Mnogo redkeje pa dobijo prostor za pogovor o tem, kako biti sočuten, pravičen, kako pomagati drug drugemu ali kako ostati človek v odnosu do sošolca.

Likovni dnevi, ki jih v okviru projekta Od Alje do Žana – Čuječa srca, budni umi letos izvajamo na desetih osnovnih šolah po Sloveniji, so nastali prav iz tega opažanja. Pomembno je poudariti, da ne gre za likovno terapijo niti za terapevtsko obravnavo otrok. Likovni dnevi niso namenjeni analizi otroških risb ali razkrivanju skritih pomenov, temveč nečemu precej bolj osnovnemu – ponovnemu odpiranju prostora za vrednote in odnose v šolskem okolju.

Vrednote, kot so sočutje, empatija, pravičnost, spoštovanje, medsebojna pomoč, pogum ali pripadnost, niso abstraktni pojmi, ki bi jih otroci poznali le iz učbenikov. Otroci jih živijo vsak dan – v razredu, na hodniku, na igrišču. Zelo dobro vedo, kako je biti izključen. Kako boli krivica. In kako drugače je, ko te nekdo vidi, sliši ali ti stopi ob stran.

Zato vrednote v tem projektu niso izbrane naključno. Nastale so iz pogovorov z učitelji, svetovalnimi delavci in otroki samimi – iz vsakodnevnih situacij, ki oblikujejo šolsko klimo. Vsaka sodelujoča šola je izbrala tri vrednote, ki so za njihovo okolje v tem trenutku najbolj pomembne. Pred likovnim ustvarjanjem so učitelji z učenci odprli pogovor o teh vrednotah, jih povezali s konkretnimi primeri iz razrednega življenja in šele nato prešli v ustvarjalni del.

Umetniško ustvarjanje ima v likovnih dneh posebno vlogo, vendar ne v terapevtskem smislu. Deluje kot jezik. Jezik, skozi katerega lahko otrok izrazi razmišljanje, izkušnjo ali občutek tudi takrat, ko tega še ne zna ali ne želi povedati z besedami. Ko otrok riše sočutje, ne riše definicije. Riše odnos. Riše situacijo. Riše tisto, kar bi si želel živeti – ali tisto, kar mu je v odnosih manjkalo.

Likovni dnevi so zasnovani tako, da nagovarjajo različne starostne skupine, brez poenostavljanja ali vsiljevanja razlag. Mlajši otroci vrednote pogosto izražajo skozi zelo konkretne podobe – pomoč kot gesto, prijateljstvo kot igro, pripadnost kot bližino. Starejši učenci pa že razmišljajo bolj simbolno, vrednote povezujejo z odnosi v razredu, z izkušnjami primerjanja, izključenosti ali krivic. Ključno pri tem ni starost sama, temveč možnost, da otrok vrednote razume in izrazi svojim izkušnjam primerno.

Pri tem imajo učitelji izjemno pomembno vlogo. Likovni dnevi niso zunanja aktivnost, ki bi za en dan prekinila šolski ritem, temveč del širšega dogajanja v razredu. Učitelji so tisti, ki z otroki odprejo pogovor, postavijo okvir in predvsem ustvarijo varno, neocenjevalno okolje. Njihova naloga ni interpretiranje otroških del, temveč držanje prostora, v katerem otrok ve, da je njegovo videnje vredno posluha.

Učinek likovnih dni se ne meri skozi ocene ali takojšnje rezultate. Pokaže se v drobnih, a pomembnih premikih v vsakdanjem šolskem življenju. Učitelji poročajo o drugačnem tonu pogovorov v razredu, večji odprtosti med učenci in večji pripravljenosti na sodelovanje. Pogosto se vrednote, o katerih so otroci ustvarjali, kasneje spontano vračajo v razredne situacije – kot skupni jezik, na katerega se lahko oprejo, ko pride do nesoglasij ali konfliktov.

Pomembno je tudi, da likovni dnevi niso samostojna aktivnost, ampak del širšega modela projekta Od Alje do Žana. Gre za dolgoročen pristop, ki povezuje usposabljanje učiteljev, delo z vrednotami, vključevanje skupnosti in postopno gradnjo bolj čuječe, povezane šolske klime. Likovni dnevi so eden od načinov, kako to filozofijo približati otrokom na njim razumljiv, izkustven način – brez moraliziranja in brez pridiganja.

V času, ko so otroci vse pogosteje prepuščeni pritiskom, primerjanju in tišini, so takšni dnevi priložnost, da se ponovno vprašamo, kakšne skupnosti želimo graditi. Ne gre za hitre rešitve ali idealiziranje šole, temveč za majhne, dosledne premike. Za šole, kjer odnosi niso postranska tema, ampak temelj. In za otroke, ki skozi vsakdanje izkušnje dobijo jasno sporočilo, da vrednote niso nekaj, o čemer se le govori – ampak nekaj, kar se živi.