Sporočila lahko ostanejo v mislih, strah pred naslednjim šolskim dnem pa se lahko nadaljuje še dolgo po tem, ko je telefon že pospravljen. Odrasli pogosto opazijo šele spremembe v vedenju, ne pa tudi njihovega pravega vzroka. Spletno nasilje ni nedolžna otroška igra in tudi ne nekaj, kar bi morali otroci preprosto preslišati. Njegove posledice lahko posežejo v otrokovo samopodobo, odnose z vrstniki, šolsko delo, spanje in duševno zdravje.

Spletno nasilje je lahko prisotno ves dan – tudi zunaj spleta
Pri običajnem medvrstniškem nasilju je otrok včasih lahko vsaj doma našel prostor, kjer se je počutil varnega. Pri spletnem nasilju je ta meja precej manj jasna. Žaljivo sporočilo lahko prispe zvečer, ponižujoča fotografija se lahko razširi med sošolci v nekaj minutah, posmehljivi komentarji pa se lahko vrstijo tudi takrat, ko otrok ni v šoli. Poleg tega otrok pogosto ne ve, kdo vse je videl vsebino, kdo jo je shranil in ali se bo naslednji dan znova pojavila v skupinskem klepetu. Občutek izgube nadzora lahko še poveča stisko.
Policija med oblike medvrstniškega spletnega nasilja uvršča žaljenje, zasmehovanje, izključevanje, grožnje, sovražni govor, izsiljevanje in različne oblike spletnega spolnega nasilja. Dogaja se lahko na družbenih omrežjih, v aplikacijah za sporočanje, elektronski pošti in spletnih igrah. Povzročitelj je lahko nekdo, ki ga otrok pozna, ali neznanec.

Pomembno je razumeti tudi, da ni vsaka žaljiva spletna objava nujno spletno trpinčenje v ožjem pomenu besede. Ta izraz običajno označuje namerno in ponavljajoče se nadlegovanje ali ustrahovanje. Toda tudi enkraten dogodek, na primer razširjanje intimne fotografije ali javno ponižanje, lahko otroka močno prizadene in zahteva takojšen odziv odraslih.
Kako pogosto se spletno nasilje dogaja med slovenskimi mladostniki?
Podatki raziskave Safe.si iz leta 2024 kažejo, da je spletno nasilje med slovenskimi najstniki zelo razširjeno. Vsaj eno obliko spletnega nasilja je doživelo 65 odstotkov osnovnošolk in 55 odstotkov osnovnošolcev, starih od 12 do 15 let. Med najpogostejšimi izkušnjami so bili širjenje govoric, prejemanje neprimernih sporočil in žaljivi komentarji o videzu. Raziskava je pokazala tudi razlike v doživljanju nasilja: dekleta so pogosteje poročala o stresu, jezi in zaskrbljenosti, medtem ko so fantje pogosteje navajali, da jih dogajanje ne gane ali da se jim zdi zabavno.
Ti podatki ne pomenijo, da je vsak otrok, ki je doživel eno od teh oblik nasilja, tudi žrtev ponavljajočega se spletnega trpinčenja. Kažejo pa, kako pogosto se mladi srečujejo z vedenjem, ki lahko prizadene njihovo počutje in občutek varnosti.

Posledice, ki jih starši pogosto ne povežejo s spletnim nasiljem
Otrok, ki doživlja spletno nasilje, ni nujno videti prestrašen ali žalosten. Nekateri o dogajanju ne želijo govoriti, drugi poskušajo prikriti, kako močno jih je prizadelo. Včasih se stiska pokaže predvsem skozi spremembe v vsakdanjem vedenju.
1. Tesnoba in stalna pričakovanja novega napada
Otrok lahko postane napet vsakič, ko prejme obvestilo na telefonu. Morda nenehno preverja sporočila, se boji odpreti družbeno omrežje ali pa se umakne iz spletnih skupin, v katerih je bil prej aktiven. Tudi ko telefona ne uporablja, lahko razmišlja o tem, kaj se dogaja med vrstniki in ali se o njem znova širijo govorice.
2. Težave s spanjem
Spletno poniževanje, grožnje ali strah pred novimi objavami lahko otroka spremljajo tudi zvečer. Težje zaspi, se ponoči prebuja ali zjutraj vstaja utrujen. Včasih želi telefon preverjati tudi ponoči, ker se boji, da bo medtem zamudil nekaj pomembnega ali da se bo nasilje nadaljevalo brez njegove vednosti.
3. Umikanje od prijateljev in izguba zaupanja
Če se nasilje dogaja v skupini vrstnikov, lahko otrok začne dvomiti o vseh svojih odnosih. Ne ve več, komu lahko zaupa, kdo je sodeloval pri širjenju vsebine in kdo je samo molčal. Posledično se lahko umakne tudi od prijateljev, ki niso sodelovali pri nasilju.

4. Slabša koncentracija in težave v šoli
Otrok, ki se ukvarja s strahom, sramom ali pričakovanjem novega ponižanja, se težje osredotoči na pouk. Lahko začne pozabljati obveznosti, izgublja motivacijo ali dosega slabše rezultate. V hujših primerih se lahko pojavi tudi odpor do odhajanja v šolo, zlasti če so povzročitelji nasilja njegovi sošolci.
5. Sram, občutek krivde in slabša samopodoba
Pri širjenju ponižujočih fotografij, govoric ali komentarjev o videzu lahko otrok začne verjeti, da je z njim nekaj narobe. Tudi če za nasilje ni prav nič kriv, se lahko sprašuje, ali je sam naredil kaj, zaradi česar si je takšno ravnanje zaslužil. To lahko močno načne njegovo samozavest in občutek lastne vrednosti.
6. Telesne težave in dolgotrajna duševna stiska
Duševna obremenitev se lahko izrazi tudi telesno: z glavoboli, bolečinami v trebuhu, slabostjo ali napetostjo. Če je otrok dlje časa izpostavljen nasilju in ne dobi ustrezne podpore, se lahko povečajo tudi tveganja za tesnobnostne in depresivne težave.
Svetovna zdravstvena organizacija opozarja, da lahko izpostavljenost nasilju in drugim neugodnim izkušnjam v obdobju odraščanja pomembno vpliva na duševno zdravje mladostnikov. To ne pomeni, da bo vsak otrok, ki doživi spletno nasilje, razvil duševno motnjo. Pomeni pa, da njegove stiske ne smemo podcenjevati.

Zakaj otroci o spletnem nasilju pogosto molčijo?
Eden od razlogov je sram. Otrok se lahko boji, da ga bodo odrasli obsojali, se norčevali iz njega ali mu očitali, da je sam kriv za dogajanje. Še posebej težko je spregovoriti, če je bila v nasilje vključena intimna fotografija, zasebno sporočilo ali vsebina, ki je otrok ne želi pokazati staršem. Nekateri se bojijo, da bodo starši v odzivu prepovedali uporabo telefona ali družbenih omrežij. Tako lahko izgubijo stik s prijatelji, pa tudi možnost, da bi spremljali, kaj se o njih govori. Čeprav starši omejitev pogosto razumejo kot zaščitni ukrep, jo lahko otrok doživi kot kazen.
Poleg tega mladostniki včasih menijo, da odrasli ne bodo razumeli, kako pomembni so spletni odnosi in kaj pomeni, če jih skupina izključi ali javno osramoti. Njihova stiska je lahko za odrasle nevidna, za otroka pa zelo resnična. Zato je pomembno, da starši ne čakajo na popolno razlago dogodka. Če otrok nenadoma postane zadržan, razdražljiv, se izogiba telefonu ali ga začne skrivati, je smiselno mirno preveriti, kaj se dogaja. Posamezen znak še ne dokazuje spletnega nasilja, več sprememb hkrati pa je razlog za pozornejši pogovor.

Kako naj se odzovejo starši?
Najpomembnejši prvi korak je, da otroka poslušajo brez obsojanja. Če spregovori o nasilju, naj mu jasno povedo, da mu verjamejo, da ni kriv za ravnanje povzročitelja in da mu bodo pomagali. Pri tem je koristno upoštevati nekaj pravil:
Ne zmanjšujte njegove izkušnje. Izjave, kot so saj so samo besede, ne jemlji tega tako resno ali preprosto jih ignoriraj, lahko povečajo občutek osamljenosti.
Ne začnite z odvzemom telefona. Čeprav se zdi to najhitrejša rešitev, lahko otrok dobi občutek, da je kaznovan zaradi nasilja, ki ga je doživel.

Zavarujte dokaze. Shranite zaslonske posnetke sporočil, komentarjev, profilov in drugih vsebin. Zabeležite datume in okoliščine. Če gre za intimne posnetke mladoletne osebe, jih ne razpošiljajte naprej in jih ne kopirajte po nepotrebnem; za varen način ukrepanja se obrnite na policijo.
Uporabite možnosti prijave in blokiranja. Sporne profile in vsebine prijavite platformi, povzročitelja pa po potrebi blokirajte. Pred tem poskrbite, da so dokazi ustrezno zavarovani.

Vključite šolo. Če so v nasilje vključeni sošolci ali se dogajanje nadaljuje v šolskem okolju, obvestite razrednika, šolsko svetovalno službo ali vodstvo šole. Pomembno je, da šola pripravi konkreten načrt zaščite otroka.
Po potrebi poiščite strokovno pomoč. Če se pojavljajo izrazita tesnoba, motnje spanja, umikanje, depresivno razpoloženje ali druge dolgotrajne spremembe, se posvetujte z osebnim zdravnikom, pediatrom ali strokovnjakom za duševno zdravje.
Če gre za grožnje, izsiljevanje, spolno izkoriščanje ali širjenje intimnih posnetkov, ne čakajte, da se bo težava rešila sama. Obrnite se na policijo. V neposredni nevarnosti pokličite številko 113 oziroma 112, kadar je potrebna nujna pomoč.

Kaj pa, če otrok noče govoriti?
Pritiskanje in zasliševanje običajno ne pomagata. Bolje je, da odrasli otroku pokažejo, da so na voljo in da se lahko pogovor zgodi tudi pozneje. Namesto vprašanja Kaj si spet naredil na telefonu? lahko poskusijo z bolj odprtim pristopom: Opazil sem, da si zadnje čase bolj zaskrbljen. Se je na spletu zgodilo kaj, zaradi česar ti je neprijetno? Če otrok lažje govori z drugo zaupanja vredno odraslo osebo, na primer sorodnikom, učiteljem ali šolsko svetovalno delavko, je tudi to lahko dober začetek. Bistveno je, da ne ostane sam s svojo stisko.
Spletnega nasilja ni mogoče preprečiti zgolj z omejevanjem časa pred zasloni. Pomembni so tudi odprt pogovor o digitalnih odnosih, dogovor o varni uporabi naprav, poznavanje spletnih platform in jasna pravila glede deljenja fotografij ter osebnih podatkov. Starši naj otroku večkrat povedo, da se lahko nanje obrne tudi takrat, ko je naredil napako, poslal neprimerno sporočilo ali zaupal napačni osebi. Če se boji kazni ali sramotenja, bo namreč veliko težje poiskal pomoč.
Spletno nasilje se lahko začne z nekaj sporočili, komentarji ali fotografijo, vendar se njegove posledice ne končajo nujno z izklopom telefona. Otrok potrebuje odraslega, ki bo opazil spremembe, ga poslušal in ukrepal. Najpomembnejše sporočilo, ki mu ga lahko damo, je preprosto: za nasilje nisi kriv in pri reševanju tega nisi sam.

Viri: Safe.si, Policija, UNICEF Slovenija, NIJZ, Svetovna zdravstvena organizacija, TOM telefon





























Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV