Kako lahko umetnost pomaga pri soočanju s stiskami in pri samem razvoju otroka

V času, ko se šole soočajo z naraščajočimi duševnimi stiskami otrok, pritiskom standardizacije in pomanjkanjem prostora za ustvarjalnost, postaja vprašanje, kako vzgajati celostno, še bolj nujno. Umetnost se v tem kontekstu kaže kot eden redkih prostorov, kjer lahko otroci varno raziskujejo svoja čustva, identiteto in odnose, razvijajo empatijo ter gradijo občutek smisla in notranje stabilnosti. O tem, zakaj je umetnost tako močan vzgojni medij, kako vpliva na duševno zdravje in osebno rast ter kakšno vlogo bi morala imeti v šoli prihodnosti, smo govorili s prof. dr. Robertom Krofličem, rednim profesorjem za področji obče pedagogike in teorije vzgoje na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani.

''Umetnosti se od Antike naprej pripisujejo pomembni vplivi na učlovečenje,'' pove Robi. ''Ni naključje, da je umetnost tvorila del splošne izobrazbe v vseh večjih zgodovinskih konceptih vzgoje, od antične paideie do srednjeveških sedmih svobodnih umetnosti in razsvetljenskega bildunga.'' Po njegovih besedah je razlogov za vzgojno moč umetnosti več, a vsi izhajajo iz posebnosti umetniških jezikov. ''Umetnost spodbuja ustvarjalnost domišljije, igrivost upodabljanja in izkustveno učenje,'' pojasni. ''Ko umetnost razumemo kot igrivo upodabljanje stvarnosti, se približamo njenemu bistvu: umetniški dogodek je način vstopanja v svet, v katerega smo vključeni s celim telesom.''

Robi poudari, da ima takšna izkušnja neposredne učinke na kakovost življenja. ''Estetsko bogat prostor izboljša naše bivanje,'' pravi. ''Novejše raziskave pa dokazujejo tudi, da udeleženost v umetniških praksah zmanjšuje simptome duševnih stisk, izboljšuje duševno blagostanje in celo upočasnjuje biološke procese staranja. Umetnost lahko zato razumemo kot naravni dejavnik zaščite duševnega zdravja v skupnosti.'' V umetnosti prepoznava tudi sorodnost z induktivno vzgojo. ''Umetnik z upodobitvijo posamezne življenjske situacije omogoči uvid v njen splošni pomen,'' razloži. ''Aristotel je že zgodaj opozoril, da filozofija analizira moralna načela, medtem ko tragedija ponudi konkreten zgled moralnega dejanja in omogoči doživetje olajšanja ob razrešitvi moralnega konflikta, katarzo.''

Da bi do katarze sploh lahko prišlo, mora biti udeleženec umetniškega dogodka popolnoma prisoten. ''Gledalec, poslušalec ali bralec mora vstopiti v umetnino s celim telesom,'' poudari. ''Šele takrat se prebudi prvoosebna izkušnja.'' Kot primer navede film Hamnet: ''Film imenitno pokaže, kako se je Shakespeare soočil z žalovanjem za umrlim sinom tako, da je ustvaril tragedijo Hamlet. Umetnost ima katarzičen potencial tudi za ustvarjalca.'' Robi opozori, da sta v umetnosti vedno prisotni dve plasti – sporočilnost umetnine in udeleženost v dogodku. ''V pedagoškem kontekstu ni dovolj izbrati ustrezne umetniške vsebine,'' pravi. ''Ustvariti moramo okolje, v katerem lahko vznikne celovita bivanjska izkušnja, ki jo umetnina sproži.'' Pouk o umetnosti lahko ponudi znanje, ki poglobi doživetje, ''ne more pa nadomestiti neposrednega stika z umetnino ali umetniškega ustvarjanja.''

''Praktično nemogoče je izmeriti, kateri načini umetniškega izražanja imajo najbolj transformativne učinke na otroke,'' poudari Robi. ''A podobno kot Loris Malaguzzi moramo izbirati tiste medije, ki so otrokom določene starosti najbolj dostopni in domači.'' Po njegovih besedah otrok veliko lažje nariše svoje ideje ali jih upodobi v domišljijski igri, kot pa da bi jih opisoval s tehničnim jezikom. ''Malaguzzi je trdil, da so otroku umetniški jeziki bližje od jezikovne in matematične pismenosti in prav zato tvorijo pomembna orodja predopismenjevalnih dejavnosti.''

Robi dodaja, da lahko že preprosti tehnični pripomočki odprejo nove možnosti izražanja. ''Enostavna uporaba digitalnega fotoaparata otrokom približa tudi te zvrsti umetniškega izražanja,'' pravi. A ob tem opozori na nekaj temeljnega: ''Pripovedovanje in poslušanje zgodb je najbolj avtentičen način otrokovega doživljanja in upodabljanja stvarnosti.'' Sklicuje se na Vivian Gussin Paley, ki je pokazala, da bi moralo biti pripovedovanje zgodb in njihova dramatizacija osrednji pristop k vzgoji. ''Jerome Bruner pa je opozoril, da nas narativna vednost vodi do uvida v pomen in smisel situacije,'' doda.

''S sodelavkami smo poskušali pokazati, kakšne transformativne učinke imajo različne umetniške aktivnosti,'' pove. ''Ukvarjali smo se z risanjem, slikanjem, pripovedovanjem zgodb, dramatizacijo, plesom, glasbenim ustvarjanjem, pa tudi z bolj zahtevnimi pristopi – grafiko, pripovedovanjem zgodb s fotografijo in ustvarjanjem animiranih filmov.'' Pri tem so opazili izjemno širok spekter učinkov: ''Videli smo pozorno opazovanje in uživanje v lepem, ustvarjalno rabo umetniških jezikov, opolnomočenje za izražanje lastnih idej v javnem prostoru, razreševanje moralnih dilem in celo katarzične učinke pri predelavi travmatičnih izkušenj.'' Posebej izpostavi šolski kontekst. ''Pri otrocih in mladostnikih smo z umetnostjo poglabljali razumevanje učne snovi in bogatili poklicne veščine,'' pojasni. ''V času zaprtja šol med pandemijo Kovida pa smo z umetniškimi projekti ustvarili osebne stike na daljavo, krepili občutek skupnostne povezanosti in dijakom omogočili, da so svoje doživljanje bivanja v 'fizični izolaciji' delili z vrstniki v na novo ustvarjenem virtualnem šolskem okolju.''

Kako umetniška izkušnja otroku omogoča, da varno raziskuje lastno identiteto, čustva in odnose, brez da bi se počutil ogroženega ali ocenjenega? ''Na to vprašanje najlažje odgovorim z idejo filozofa Richarda Kearneya,'' pove Robi. ''Za transformativne katarzične učinke je potreben paradoksalen spoj osebne bližine in oddaljenosti od travmatične izkušnje.'' Po njegovih besedah se otrok lahko poglobi v zgodbo, lik ali prizor na način, ki ga približa lastnim čustvom, a hkrati ostane varen. ''Poglobljeno vživljanje v junake zgodbe nas približa lastnim, pogosto bolečim izkušnjam,'' pojasni. ''A zavedanje, da te izkušnje predelujem v varnem okolju domišljije, omogoči, da se z realnimi izkušnjami soočimo in preverjamo načine njihovih možnih razrešitev.''

Robi poudari, da je prav ta dvojnost, bližina in oddaljenost, temelj varnega raziskovanja identitete. ''Nevarnost, da bi se otrok preveč potopil v domišljijski svet, je minimalna,'' pravi. ''Še posebej, če mu ponujamo fiktivne zgodbe, ki opisujejo realne eksistencialne situacije.'' Umetnost tako deluje kot zaščitni prostor, kjer otrok lahko preizkuša občutke, odnose in moralne dileme, ne da bi bil izpostavljen dejanski nevarnosti ali ocenjevanju. A Robi opozori tudi na temno plat. ''Otrokovo fascinacijo z domišljijskimi liki je možno tudi zlorabiti,'' poudari. ''Zvabimo ga lahko v svet navidezne resničnosti, kjer se pasivno prepušča adrenalinskim pustolovščinam superjunakov in tako zapolnjuje čas, ki bi ga sicer lahko uporabil bolj aktivno.'' Po njegovih besedah lahko pretirana izpostavljenost virtualnim svetovom otroka odmakne od dejavnosti, ki zahtevajo njegov angažma v realnem svetu. ''Lahko mu vsiljujemo družbeno zaželene estetske in moralne ideale,'' nadaljuje. ''Lahko ga vpnemo v umetne, virtualne skupnosti, ki nadomeščajo živo človeško bližino.'' To pa po njegovem mnenju odpira vrata tudi tveganjem. ''Takšne skupnosti lahko olajšajo nastanek različnih oblik spletnega nasilja, ki lahko preraste v druge oblike medvrstniškega nasilja.''

''Omenil sem že Lorisa Malguzzija, avtorja ideje o sto otrokovih jezikih,'' pojasni Robi. ''Ta misel je zelo sorodna tudi Gardnerjevi teoriji mnogoterih inteligentnosti. Verbalno in matematično tehnično opisovanje stvarnosti sta le dva izmed teh stotih jezikov, vsi pa tvorijo raznolike sporazumevalne zmožnosti.''

Ko otroku omogočimo, da se izraža skozi umetniški medij, se po njegovih besedah zgodi nekaj bistvenega. ''Ko so si učenke in učenci prebavni trakt približali s plesno dramatizacijo in likovnimi prikazi, se je njihovo razumevanje zapletenih kemijskih in fizikalnih zakonitosti izrazito izboljšalo,'' pojasni. ''Umetniški jezik jim je omogočil, da so snov dobesedno 'prevedli' v obliko, ki jim je bila bližje.''

Robi dodaja, da umetnost ni le estetski dodatek, temveč orodje za poglabljanje znanja. ''V projektu SKUM smo iskali načine, kako z izbranimi umetniškimi pristopi poglobiti poklicna znanja,'' pove. ''Predšolske vzgojiteljice so razvijale veščino pripovedovanja zgodb, dijaki srednje gostinske in turistične šole pa so oblikovali turistične produkte, ki so vključevali vživljanje v naravno in kulturno dediščino ter zgodbe izbranih okolij.'' Po njegovem mnenju se v otroku zgodi pomemben premik, ko mu dovolimo, da misli in komunicira skozi umetnost. ''Umetniški medij otroku omogoči, da se izrazi na način, ki ni obremenjen z ocenjevanjem, pravilnostjo ali tehnično natančnostjo,'' razloži. ''Namesto da bi moral svoje ideje stisniti v klasične šolske oblike, jih lahko razširi, preoblikuje, preizkuša, in pri tem razvija sporazumevalne zmožnosti, ki jih tradicionalni pouk pogosto spregleda.''

''Ravno to je eno od področij, kjer bi lahko s ponudbo umetniških dejavnosti naredili največ,'' pojasni Robi. ''Ljudje v socialni stiski se najprej odpovemo nenujnim dobrinam in med te pogosto uvrščamo tudi umetnost.'' A prav tu se po njegovih besedah skriva ključni problem. ''Premalo se zavedamo, da je zmožnost pripovedovanja zgodb orodje, ki nam omogoči, da se predstavimo v svetu, da dobimo in uveljavimo svoj glas. Identitete tistih, ki smo jim odvzeli glas, postanejo nevidne, zamolčane ali pa predstavljene z glasovi drugih, ki žal niso vedno dobronamerni.'' Robi dodaja, da umetnost ranljivim otrokom omogoča nekaj, kar jim družba pogosto odreka: možnost, da so slišani. ''Kaj pomeni ranljivim osebam dati glas, lahko spoznavamo v številnih okoljih,'' pravi. ''Begunci, ki se znajdejo v drugih kulturnih in jezikovnih okoljih, hendikepirane osebe z ovirami na določenih spektrih izražanja, ljudje na vojnih območjih, kjer je ogrožena njihova identiteta, vsem tem lahko umetnost omogoči, da se izrazijo.''

Med primeri, ki so ga osebno zaznamovali, izpostavi dva. ''Med bolj pretresljivimi primeri ne morem mimo fototerapevtskih delavnic, ki so osebam z izrazito okrnjenimi sporazumevalnimi zmožnostmi omogočile izražanje prek fotografije,'' pove. ''Vpeljala sta jih kolega Matej Peljhan in Jure Kravanja v zavodu CIRIUS.'' Drugi primer prihaja iz mladinskih izmenjav. ''Projekti, ki jih je organiziral Drago Pintarič v Dijaškem domu Ivana Cankarja, so mladim iz Palestine omogočili, da so se v dramskih in likovnih delavnicah povezali z mladimi iz Evrope in ustvarjali na teme odpornosti in upora proti nasilju.''

Robi pove, da umetnost v takih okoljih ni le dejavnost, temveč način ohranjanja identitete. ''Spoznali smo, kako pomembno je za njih ohranjanje identitete s pomočjo ustvarjanja v begunskih taboriščih, kakršen je Jenin,'' pojasni. ''Tam delujejo umetniški kolektivi, kot sta Freedom Theater in Fragments Theater.'' Po njegovih besedah takšni prostori omogočajo mladim, da se povežejo, izrazijo in ohranijo občutek pripadnosti – tudi tam, kjer je vse drugo porušeno.

''Izkušnjo razumem kot nekaj, kar se zgodi ob mojem dejavnem stiku s svetom,'' pove Robi. ''Brez izkušnje ni vzgojnega ali izobraževalnega učinka, znanje se ne zliva v glavo samo od sebe.'' Po njegovih besedah je prav zato notranja motivacija temelj vsakega učenja. ''Brez lastnega angažmaja se preprosto ne moremo nič naučiti.'' Kot najboljši primer izkustvenega učenja izpostavi otroško igro. ''Otrok je pripravljen vložiti ogromno truda, da bi razumel svet igre, kako zložiti kocke, kaj pomeni biti starš, kako je biti v vesolju,'' pojasni. ''Igra je vedno preizkušanje zmožnosti, meja in smisla.'' Umetnost po njegovem mnenju deluje na zelo podoben način. ''Je eno najbolj vznemirljivih igralnih področij,'' pravi. ''Omogoča nam izkušanje novih situacij, širjenje meja, uvid v perspektivo druge osebe in zamišljanje prihodnosti.'' Doda še nekaj ključnega: ''Domišljija je del mišljenja, ki nas žene iz trenutnega stanja v želeno prihodnost, zato je naraven poziv k osebni rasti.''

''Z umetniško izkušnjo je mogoče povezati katerokoli učno vsebino,'' pojasni Robi. ''A učitelji smo večinoma formirani tako, da posredujemo znanstveno utemeljena spoznanja, ne pa, da bi učni proces obogatili z umetniškimi pristopi.'' Zato se mnogi počutijo, kot da ''nimajo dovolj kompetenc'', čeprav je po njegovih besedah ključ pogosto drugje: v osebnem odnosu do umetnosti. ''Težko si predstavljam učitelja jezika, ki ni strasten bralec, pa bi motiviral učence za literaturo.'' 

Kljub temu obstajajo poti, ki učiteljem odprejo prostor za umetnost. ''Poznamo programe, ki približajo dramsko pedagogiko ali druge umetniške metode,'' pojasni. ''A še bolj obetavno je sistematično povezovanje šol z umetniškimi ustanovami.'' Obiski razstav, koncertov, gledališča, srečanja z umetniki ali tandemsko poučevanje so po njegovem mnenju ''konkretne oblike sodelovanja, primerne za vse starosti''. Robi pa opozori na širši problem. ''Da bi se taki pristopi uveljavili, bi se morali odreči predstavi, da je šola zgolj tovarna znanja, ki ga merimo s testi,'' poudari. ''Umetnost zahteva drugačen pogled na učenje, tak, ki vključuje doživetje, ustvarjalnost in osebni smisel.''

Ena od značilnosti umetniškega ustvarjanja je, kot poudarja Robi, ''da ga je težko ujeti v časovne izseke učnih ur. Zahteva več fleksibilnosti časa in prostora.'' Zato se umetnost v šolah pogosto pojavlja le kot projektni dan ali dejavnost izven urnika. ''Nekaj več možnosti ponuja razširjeni program ali odprti kurikul, a to še vedno ni dovolj.'' Po njegovem mnenju so ključni sistemski modeli, ki šolo povežejo s kulturnimi ustanovami. ''Inovativni pristopi, kot je kulturni nahrbtnik ali gostujoči umetniki, ki skupaj z učitelji načrtujejo pouk, so zelo obetavni,'' pojasni. Posebej izpostavi še en primer: ''Šola v kulturi, ki jo je razvil zavod Bunker, omogoča, da učenci nekaj dni preživijo v kulturnem središču in tam doživijo umetnost v živo.'' Takšni modeli po njegovih besedah pokažejo, da umetnost ni dodatek, ampak del vzgojno-izobraževalnega procesa.

''UNESCO že dolgo opozarja, da moramo vzgojo in izobraževanje stalno povezovati z umetnostjo,'' zaključuje Robi. ''Umetnost je eden od presežkov humanizma, brez nje je človekovo življenje osiromašeno.'' Po njegovih besedah je dokazano, da vživljanje v domišljijske svetove krepi empatijo, umetniško ustvarjanje pa razvija kritično zavest. ''Za ustvarjalnost v znanosti in tehnologiji je potrebnega ogromno predhodnega znanja, ki ga otroci še nimajo,'' pojasni. ''A ustvarjalno delovanje lahko spodbujamo skozi igro in umetnost že zelo zgodaj.'' V prihodnosti, ko bodo preproste naloge prevzemali roboti in umetna inteligenca, bo to po njegovem mnenju še pomembnejše. ''Ravno zato bi morale biti umetnost, domišljija in igra nujni sestavni deli šole prihodnosti.''