Kako telo shranjuje travmatične izkušnje

Reakcija je pogosto napetost: hitro bitje srca, stiskanje v želodcu, kurja koža, razlog za to pa je mehanizem shranjevanja travmatičnih spominov. Ker pa je področje polno wellness mitov o energiji, ujeti v telesnih tkivih, je dobro poznati znanstveno podprto razlago.

Pomembni so trije možganski predeli, ki so ključni za vsakdanje doživljanje različnih netravmatskih dogodkov. Amigdala zazna nevarnost, hipokampus dogodek kontekstualizira in časovno umesti ("zgodilo se je takrat, ne zdaj"), medialni prefrontalni korteks pa odziv zavre, ko nevarnost mine. Med hudim stresom poplava stresnih hormonov te mehanizme spravi iz ravnovesja. Amigdala postane preobčutljiva, prefrontalni korteks izgubi nadzor in ne zna več nadzirati pretiranega odziva, hipokampus pa prav tako deluje slabše. Rezultat je spomin, ki nima več časovnega konteksta in ki traja predolgo. Ko se sproži, se travma ne prikliče kot zgodba iz preteklosti, ampak kot izkušnja tukaj in zdaj; telo ne zmore prepoznati, da gre za spomin iz preteklosti.

Ne gre torej za to, da se je čustvo shranilo v telesnih tkivih, ampak za to, da se je fiziologija delovanja možganov spremenila tako, da je sistem hiperobčutljiv in ves čas po nepotrebnem pripravljen na nevarnost. Gre za kronično povišan stres, ki telo izčrpa in ima celo paleto neželenih stranskih učinkov.

Ljudje, ki trpijo za kronično povišanim stresom, imajo zaradi predolgo napetih mišic slabšo prekrvavitev, poleg tega so bolj občutljivi na boleče dražljaje, kar vodi v pogostejšo kronično bolečino. Več je tudi vnetja in z njim povezanih avtoimunih bolezni. Absolutno je torej res, da se telo odzove, a je vzrok v možganih, ne v tem, da so si tkiva zapomnila travmo. Tkiva so se odzvala na kronično povišan stres.

Več kot polovica ljudi je doživela vsaj eno zgodnjo travmatično izkušnjo. Neprijetnim in škodljivim izkušnjam se ne moremo izogniti, a je sploh pri ljudeh, ki so doživeli več travmatičnih dogodkov, pomembno, da se zavedajo dolgoročnih posledic. Večkrat travmatizirani ljudje so bolj podvrženi depresiji, boleznim srca in ožilja ter odvisnosti. Obstajajo študije, ki potrjujejo, da se travma celo prek epigenetike v nekaterih nagnjenostih prenaša na naslednje generacije. Pomembno je torej, da jo znamo pravilno nasloviti.

Trditev, da travma tiči v fasciji ali bokih, je pomanjkljiva. Vezivno tkivo, mišice in receptorji za bolečino sami po sebi ne shranjujejo informacij o travmi, ker jih nimajo kam. To ne pomeni, da je masaža slaba; lahko je eden od načinov sprostitve, v sproščenem stanju pa informacije lažje rekontekstualiziramo. Ni pa dejavnik, ki bi dokazano pomagal pri predelavi. Če uživamo v masaži in se po njej bolje počutimo, super, a naj bo jasno, da so vse tehnike sproščanja, tudi joga in dihalne vaje, dober dodatek, ne pa samostojna rešitev. Kot znanstveno podprta rešitev pomaga predvsem EMDR, dokazi obstajajo tudi za določene oblike terapije.

Pomembno je, da se zavedamo, da telo, meso in tkiva niso mesto, kamor se je travma zapisala, ampak mesta, ki trpijo zaradi kronično povečanega stresa, ki ga je sprožila travma. Če je ponavljajoč se vzorec neprijetnih telesnih simptomov povezan z negativno izkušnjo, je to dober znak, da poiščete strokovnjaka z uveljavljeno metodo, saj bo ta težavo reševal bližje dejanskemu izvoru.