Ko anksioznost povzroča telesne simptome: psihofiziologija tesnobe

Če fizičnega vzroka za simptome ni, to ne pomeni, da si jih ljudje izmišljajo. Telo reagira, vzrok pa je nekje povsem drugje.

V možganih obstaja struktura, imenovana amigdala, ki deluje kot alarmni sistem. Pri anksioznosti je ta alarm kronično vklopljen, tudi ko realne grožnje ni. Hkrati insula, ki spremlja notranje telesne občutke, te občutke ojačuje. Povsem normalen srčni utrip se naenkrat zdi prehiter ali nekako čuden. Del možganov, ki bi moral alarm umiriti, prefrontalni korteks, je pri ljudeh, ki trpijo za anksioznostjo, pogosto oslabljen, kar pomeni, da alarm "zvoni" v neskončnost.

Ko se alarm sproži, simpatični živčni sistem v kri sprosti adrenalin. Srce pospeši, krvni tlak naraste, mišice se napnejo, znojenje se poveča. Hkrati se aktivnost parasimpatika (tisti del živčevja, ki skrbi za prebavo in počitek) zmanjša. Pojavi se občutek "metuljčkov" ali slabosti, prebava se upočasni ali pa nepredvidljivo pospeši.

Dihanje se z aktivacijo simpatičnega živčnega sistema premakne v prsni koš, postane plitvo in hitro. Ne dihamo več s prepono; hiperventilacija zniža raven CO2, kar povzroči mravljinčenje v rokah, omotico in tiščanje v prsih. Če je stanje dolgotrajno, se vključi še os HPA, ki v želji, da bi nas pripravila na pričakovano nevarnost, sprosti kortizol. Če je kortizol kronično povišan, resno vpliva na imunski sistem, presnovo in srčno-žilno zdravje.

Palpitacije, razbijanje srca, občutek vibriranja so vse posledica simpatične aktivacije, a se ljudem pogosto napačno dozdeva, kot da gre za srčno bolezen. Tiščanje v prsih in občutek pomanjkanja zraka sta večinoma posledica hiperventilacije in napetosti medrebrnih mišic, ne srca samega. Kronična napetost v vratu, ramenih in čeljusti se sčasoma spremeni v tenzijske glavobole, bolečine v hrbtu ali bruksizem. Prebavne težave (slabost, krči, driska, zaprtje) so prav tako na seznamu neželenih učinkov kroničnega stresa. In spanje? Hiperbudnost in pretirana živčna aktivnost pogosto vodita v nespečnost in nekakovosten spanec, kar vodi v dnevno utrujenost, ki lahko sama predstavlja vir stresa in nadaljuje začaran krog.

Možgani neprestano spremljajo telo. Ko zaznajo palpitacijo ali omotico, jo lahko interpretirajo kot nevarnost. "To je infarkt!" si rečemo in začnemo razmišljati o možnih katastrofalnih posledicah. Ta interpretacija ponovno aktivira amigdalo in simpatik, simptomi se ojačajo. Nastane začaran krog: anksioznost povzroči simptome, simptomi povečajo strah, strah ojača anksioznost. Veliko ljudi pri tem občuti predvsem telesno komponento in čustvene plati sploh ne prepozna, dokler se ne nauči prepoznavati in ozavestiti te povezave.

Če so simptomi novi ali resni, je zdravniški pregled smiseln in potreben. Če zdravnik izključi resne fizične bolezni, pa razumevanje mehanizma bistveno zmanjša strah. Počasno trebušno dihanje, redna telesna aktivnost in kognitivno-vedenjska terapija dokazano prekinjajo začarani krog. Začnite z enim konkretnim korakom. Že teden dni zavestnega opazovanja, kdaj in ob čem se simptomi pojavijo, lahko povsem spremeni pogled na lastno telo.