Mejna osebnostna motnja: zakaj jo pogosto zamenjajo za ADHD?

Čustva še vedno nihajo, odnosi razpadajo, notranji nemir ostaja in se včasih celo stopnjuje. Mejna osebnostna motnja in ADHD imata namreč presenetljivo podobne zunanje znake, kot so impulzivnost, nihanje razpoloženja in težave s pozornostjo. Ravno zato prihaja do napačnih diagnoz v obe smeri, kar na žalost ni redka napaka.

Impulzivnost, čustvena nestabilnost, nepozornost, težave v odnosih in nestabilna samopodoba se pojavljajo pri obeh motnjah. Raziskava, ki je čustva merila sproti v vsakdanjem življenju, ni našla pomembne razlike v jakosti in nestabilnosti negativnih občutij (jeze, žalosti, razdražljivosti) med ljudmi z ADHD in tistimi z mejno osebnostno motnjo. Sklep je jasen: same čustvene nestabilnosti ne moremo uporabiti za razlikovanje. Ker sta obe stanji kronični, tudi samo trajanje težav ne pomaga ločiti ene od druge.

Najpomembnejša razlika je v samem izvoru motnje. ADHD je nevrorazvojna motnja, katere znaki so prisotni že pred dvanajstim letom. Mejna osebnostna motnja se izoblikuje pozneje, v adolescenci ali zgodnji odraslosti, pogosto sovpada s travmo in motnjami navezanosti.

Razlikuje se tudi narava impulzivnosti: pri ADHD je stalna in prisotna povsod, pri mejni motnji pa jo sprožijo čustva, pojavi se sploh ob stresu, konfliktu ali občutku zavrnitve. Še največja razlika se kaže v izvršilnih funkcijah. Pri ADHD je njihovo slabše delovanje vseprisotno, kaže se kot neorganiziranost, zamujanje in nedokončane naloge. Pri mejni motnji so izvršilne funkcije večinoma normalno delujoče, težava pa je v odnosih in v doživljanju lastne identitete.

Znaki mejne osebnostne motnje so najbolj očitni ravno v krizi, medtem ko ADHD ni pogojen s čustvenim distresom. Stroka priporoča oceno skozi daljše obdobje, ne diagnoze na najslabši dan, a v praksi se pogosto zgodi prav to. Pri ženskah je slika še bolj zapletena: čustvena nestabilnost hitreje sproži oznako mejne osebnostne motnje, medtem ko lahko njihov ADHD dolgo ostane spregledan. Svoje doda tudi stigma, saj mejna motnja velja za eno najbolj obremenjujočih diagnoz v psihiatriji.

Zdravljenje obeh motenj je povsem različno. Mejno osebnostno motnjo zdravimo predvsem s psihoterapijo, zlasti z dialektično vedenjsko terapijo, ADHD pa z zdravili. Stimulansi lahko pri čisti mejni motnji nestabilnost, bes in impulzivnost celo poslabšajo. Spregledana mejna osebnostna motnja pomeni tudi precejšnje samomorilno tveganje. Spregledan ADHD pa pomeni izgubo zdravljenja, ki bi lahko umirilo prav tisto nestabilnost, ki lahko spominja na mejno osebnostno motnjo.

Odločilna je razvojna zgodovina. Dokazi o začetku težav pred dvanajstim letom kažejo na ADHD, zgodovina nestabilnih odnosov in nejasne identitete pa na mejno motnjo. Pomaga tudi preprosto vprašanje, ali je impulzivnost stalna ali se sproži šele v odnosih. Nekateri psihiatri so prepričani, da je najprej smiselno zdraviti ADHD in šele nato znova oceniti situacijo, saj del ljudi po urejenem ADHD meril za mejno osebnostno motnjo ne izpolnjuje več.

Motnji se prekrivata, a nista isto. Prava diagnoza zahteva čas in celosten pogled, česar naš zdravstveni sistem večinoma žal ne dopušča. Bolj kot pri večini drugih psihičnih tegob je torej pomembno, da si za diagnozo vzamemo čas in predvsem najdemo strokovnjaka, ki bo pomen ustreznega razlikovanja resnično razumel.