Kako čustvena inteligenca oblikuje naše odnose in zakaj je pomembno, da se jo naučimo

Potlačena občutja, neizražene potrebe, porušene meje in ponavljanje vzorcev iz primarne družine so izzivi, ki jih mnogi nosimo s seboj v partnerstva, starševstvo in druge pomembne odnose. Zakaj se odrasli tako pogosto odtujimo od lastnega notranjega kompasa, kako se v nas oblikujejo prepričanja, ki sabotirajo zdravo komunikacijo, in zakaj nas konflikti še vedno prestrašijo bolj, kot bi si želeli, sem se pogovarjala z Melito Kuhar, uni. dipl. soc. ped. in dipl. soc. del., dolgoletno svetovalko za partnerske odnose in osebnostno rast. Njeni odgovori razkrivajo, kako globoko so lahko v nas zasidrani zgodnji vzorci ter zakaj je prav zavestno delo na sebi ključ do bolj varnih, spoštljivih in povezanih odnosov.

Odrasli pogosto verjamemo, da svoja čustva dobro razumemo, a praksa pokaže drugače. Mnogi se znajdejo v začaranem krogu potlačenih občutij, neustreznih odzivov in notranje napetosti, ki se kopiči, dokler ne izbruhne. Prav zgodnji vzorci iz otroštva, pričakovanja okolice in naučeni mehanizmi prilagajanja so tisti, ki pogosto določajo, kako kot odrasli prepoznavamo, izražamo in reguliramo svoje čustveno dogajanje.

''Vsak od nas nosi svoje programe, življenjske izkušnje in vzorce iz otroštva,'' pojasni Melita Kuhar. ''Že zelo zgodaj se naučimo, kako smemo izražati čustva in kdaj jih moramo potisniti. Če kot otroci nismo smeli jokati, biti jezni ali razočarani, smo se naučili, da so ta čustva nezaželena. Posledično smo jih potisnili globoko vase in se odtujili od lastnega čustvenega doživljanja.''

Prav zato mnogi odrasli sploh ne prepoznajo, kaj se v njih dogaja, ali pa si čustva razlagajo izkrivljeno. ''Ko v odnosih doživljamo krivico, agresijo ali ignoranco, se v nas nabira notranja lava, ki je ne znamo sprostiti. Ker čustva vedno potrebujejo ventil, pogosto izbruhnejo v obliki agresivnosti,'' dodaja.

Po njenem mnenju je ključ v zavestnem delu na sebi. ''Ko se odločimo za osebnostno rast, nas strokovnjaki lahko naučijo prepoznati čustva, ki se prebujajo v nas, in jih izraziti na primeren način. Z vadbo čuječega odzivanja se gradi zdrava regulacija. V odnosih, še posebej v partnerstvu in starševstvu, je to izjemno pomembno, saj smo del dvojine in hkrati vzgled otrokom, ki se od nas učijo, kako ravnati s čustvi.''

Potrebe so nekaj najbolj osnovnega in človeškega, pa vendar jih mnogi odrasli doživljajo kot nekaj neprimernega ali celo egoističnega. Prav zaradi zgodnjih izkušenj, pričakovanj okolice in naučenih vzorcev prilagajanja številni svoje potrebe potisnejo tako globoko, da jih ne znajo več niti prepoznati, kaj šele jasno izraziti ali zagovarjati.

''Vsak od nas ima svoje potrebe, po hrani, spanju, spolnosti, bližini, potrditvi, varnosti in številne druge. Z njimi ni prav nič narobe,'' poudarja Melita Kuhar. ''So del naše osebnosti, del naših odzivanj in pomemben motivacijski dejavnik, ki nas žene k osebnemu in poslovnemu uspehu. Če uporabim Maslowovo piramido, gre pogosto tudi za preživetvene potrebe, brez katerih sploh ne moremo delovati kot socialna bitja.''

Težava nastane, če smo bili kot otroci primorani svoje potrebe potiskati ali jih sploh nismo smeli izraziti. ''V takih primerih se zgodi, da kot odrasli ne čutimo več svojega notranjega kompasa, ne vemo, kaj potrebujemo in kako do tega priti. Z delom na sebi in s pomočjo strokovnjaka pa se lahko naučimo prepoznati, kaj je tisto, kar v resnici potrebujemo, katera orodja nam pri tem pomagajo in kako svoje potrebe skomunicirati z okoljem.''

 V partnerskih odnosih se pogosto pokaže, da ljudje meje postavljamo šele takrat, ko smo že čustveno preobremenjeni, ko pride do izbruha, umika ali tihega odtegovanja. Prav neizrečene potrebe, različni vzorci iz primarne družine in strah pred zavrnitvijo so tisti, ki najpogosteje vodijo v porušeno ravnovesje med partnerjema. Šele ko odnos začne škripati, pari pogosto spoznajo, da meja sploh nikoli niso jasno postavili.

''Vedno znova opažam, da je ena ključnih značilnosti zdravega partnerskega odnosa to, da partnerja znata in upata drug drugemu pojasniti svoje meje ter jih tudi vzajemno spoštovati,'' pravi Melita Kuhar. ''Asertivnost je pri tem izjemno pomembna. Ko drugi osebi rečemo 'prijazni ne', sebi rečemo 'da'. To pomeni, da ostajamo avtentični, izražamo svoja čustva, potrebe in želje ter partnerju pokažemo, kdo smo.''

Ob tem poudari, da je enako pomembno tudi poslušanje druge strani. ''Partner nam s svojimi mejami daje svoja 'navodila za uporabo', pove, kaj potrebuje in česa ne želi. Ko se partnerja resnično spoznavata in spoštujeta ta navodila, se med njima razvija močna, spoštljiva odgovornost, da želita ustvariti prijeten, prijazen in ljubeč odnos.''

Meje pa se najpogosteje porušijo takrat, ko sploh niso bile skomunicirane. ''V odnos vstopamo z različnimi prepričanji, vzorci iz primarne družine, različnimi željami in potrebami. Če o tem ne govorimo, se hitro zgodi, da eden od partnerjev prestopi mejo, za katero sploh ni vedel, da obstaja. Zato je pomembno, da se partnerja uskladita na skupnem imenovalcu, pri tem pa zelo pomagajo tako imenovani partnerski dogovori.''

Ko pride do konflikta, se večina ljudi odzove nagonsko: z napadom, umikom ali zapiranjem vase. Le redki ostanejo v dialogu, čeprav je prav ta tisti, ki omogoča bližino, razumevanje in rast odnosa. Strah pred konfliktom je pogosto globoko zakoreninjen v zgodnjih izkušnjah, zato ga odrasli doživljamo kot nevarnost, ne kot priložnost.

''Nagonsko želimo, da bi naš prav obveljal,'' pojasni Melita Kuhar. ''Reagiramo tako, kot smo se kot otroci naučili, ko smo opazovali starše v njihovih odzivih na različna mnenja. Pogosto skušamo partnerju dopovedati, da imamo le mi prav, partner pa isto počne na drugi strani. In konflikt je tukaj.''

Takšno odzivanje nas po njenih besedah potisne v nezrelo stanje dveh otrok, ki se prepirata v peskovniku. A v odraslih odnosih je ključnega pomena, da različnost mnenj znamo zbližati, še posebej, ko gre za pomembne življenjske odločitve, kot so otroci, selitev, služba ali odnosi z bližnjimi.

''Ravno spoštljiv pogovor in izražanje skozi jaz-stavke sta temelj za iskanje dogovorov, ki vodijo v realizacijo,'' poudarja. ''Zakaj bi bili agresivni ali pasivno agresivni skozi ignoranco in tihe maše? Tak način nekomunikacije par uničuje: drobi zaupanje, spoštovanje in ljubezen ter vodi v jezo, zamere, odtujevanje in beg v nezdrave odvisnosti.''

Vzorci, ki jih odrasli nezavedno ponavljamo v partnerskih odnosih, so pogosto neposreden odsev primarne družine. Prav ti zgodnji modeli komunikacije, ali njenega pomanjkanja, lahko močno vplivajo na to, kako se odzivamo v konfliktih, kako izražamo svoje potrebe in kako gradimo bližino. Nekateri od teh vzorcev so tako zakoreninjeni, da jih prepoznamo šele, ko začnejo resno sabotirati odnos.

''Najbolj pogosti vzorci, ki jih prinesemo iz primarnega okolja, so načini komunikacije, ki smo jih opazovali pri starših,'' pojasni Melita Kuhar. Eden najpogostejših je ignoriranje oziroma tako imenovana tiha maša. ''Gre za vzorec, ko eden od partnerjev drugega ignorira, da bi mu pokazal, da njegovo mnenje ni pomembno, ali pa ga kaznuje z ignoranco kot obliko maščevanja ali discipliniranja.''

Drug zelo razširjen vzorec je težnja po dominanci ali agresivnem dopovedovanju, da ima le ena stran prav. ''V takih primerih ne moremo govoriti o spoštljivi, strpni, sočutni in sodelujoči komunikaciji,'' poudarja.

Prav zato je Melita Kuhar oblikovala pravilo 5S, ki zajema štiri temeljne komunikacijske vrednote – spoštljivost, strpnost, sočutnost in sodelovanje. ''Za partnerski odnos pa velja še peti S – spolnost, ki je pomembna oblika komunikacije med dvema posameznikoma znotraj njune zveze.''

Ko se posameznik prvič odloči poiskati strokovno pomoč, se pogosto znajde v zadregi, ker ne ve, kje sploh začeti. Čustvena inteligenca se zdi kot nekaj abstraktnega, oddaljenega ali preveč kompleksnega, da bi jo lahko razvijali brez jasnih smernic. A prav prvi korak, občutek varnosti, sprejetosti in pripravljenosti na iskren pogovor, je tisti, ki odpre vrata procesu osebne rasti.

''Res je, da ljudje pogosto rečejo, da ne vedo, kje začeti,'' pravi Melita Kuhar. ''A ko se sprostijo in začutijo, da so v varnem in sočutnem okolju, se hitro odprejo. Stiska, nemoč in frustracije kar lijejo iz njih. Izjemno pomembno je, da znamo sočutno prisluhniti drugi osebi.''

Po njenih besedah je prvi korak oblikovanje lastne vrednosti in poguma, da začnemo spreminjati svoje odzive na iste sprožilce. ''Zavedati se moramo, da pozitivni napredki ne pridejo čez noč. To je bistvo procesa osebne rasti. Pomemben del je tudi razumevanje, kaj sploh je čustvena inteligenca in kako jo razvijamo.''

Vsak posameznik ima svoj tempo raziskovanja sebe, poudarja. ''Nekaterim strankam ustreza, da jim dam domače naloge, da doma vadijo to, kar smo ugotovili. Tako gradimo nove elemente odnosa do sebe in šele ko to postavimo, lahko začnemo vlagati tudi v druge odnose, vključno s partnerskim.''

Čeprav se o duševnem zdravju danes govori veliko bolj odprto kot nekoč, se hkrati soočamo z naraščajočimi stiskami, izgorelostjo in razhodi med pari. Mnogi odrasli se na pomoč obrnejo šele takrat, ko je odnos že načet ali ko telo in psiha ne zmoreta več. Prav zato je razumevanje čustvene inteligence in skrbi zase ključno še preden pride do preloma.

''Predvsem želim, da vsi, posamezniki in pari, v nekem trenutku obstanemo,'' pravi Melita Kuhar. ''Da smo čuječi do lastnih občutkov, misli, čustev in okolja ter da se umirimo. Prisluhnimo si. Prisluhnimo drug drugemu brez obsojanja, grajanja, kritiziranja ali omalovaževanja.''

Po njenih besedah se premalo zavedamo, da se vsaka pozitivna sprememba začne pri nas samih. ''Prevzemimo odgovornost za svoje odločitve. A ker preveč živimo na avtopilotu in nas stres požira, ker ne znamo ali ne upamo postaviti meja, hitro pregorimo. Ne slišimo sebe in ne občutimo, kaj se v nas dogaja – kako naj potem to razložimo drugim?''

 K temu veliko prispeva tudi sodobno digitalno okolje. ''Spletna tehnologija, socialna omrežja in nenehni dražljaji od nas zahtevajo predajanje dopaminskim šokom, ki nas izčrpavajo. Ne znamo odnehati v iskanju neke popolnosti, ki sploh ne obstaja.''

Zato je po njenem mnenju ključno, da se naučimo prisluhniti sebi, telesu, umu in čustvom. ''Ko se umirjeno analiziramo, lažje sprejmemo kompetentne odločitve, ki nas ne vodijo več v odtujevanje od sebe. Ko smo bolj čuječi, prizemljeni in umirjeni, smo manj vnetljivi in lahko svojo energijo namenimo tudi drugim: partnerju, otrokom, sodelavcem, prijateljem.''