Zakaj v odnosih ponavljamo vzorce iz otroštva?

Ko sta John Bowlby in Mary Ainsworth postavila temelje teorije navezanosti, je bila ena od glavnih ugotovitev, da dojenček hitro dojame, ali se na skrbnike da zanesti. Če se ni dalo, je razvil obrambo, vzorec vedenja, ki je bil takrat edina logična izbira. V mednarodnih vzorcih je sicer največ, skoraj 60 %, varno navezanih odraslih, slaba četrtina izogibajoče navezanih in slaba petina anksioznih. Ne gre za bolezen, ki bi jo znanost prepoznala in zdravila, se pa nevarne oblike navezanosti povezujejo z depresijo in osamljenostjo. Skratka, če smo se kot otrok naučili nefunkcionalnih vzorcev, to še desetletja kasneje negativno vpliva na naše življenje.

Možgani si sčasoma ustvarijo notranji delovni model, podzavesten skupek pričakovanj o tem, ali smo vredni ljubezni in ali se lahko zanesemo na druge. Sploh v stresnih situacijah se vrnemo k svojemu privzetemu pogledu na svet. Anksiozno navezani bodo kratek odziv prijatelja razumeli kot zavrnitev, zato bodo začeli pritiskati in panično iskati potrditev.

Izogibajoče navezani naredijo ravno obratno, čustveno se odmaknejo in poudarjajo svojo neodvisnost, čeprav je odziv njihovega telesa pod mirnim površjem zelo buren. V paru se pogosto znajdeta anksiozno in izogibajoče navezan posameznik, kar ustvari vzorec zasledovanja in umika: bolj ko eden pritiska, bolj se drugi umika. Enaka farsa se dogaja na delovnem mestu. Anksiozni težko postavijo meje in kritiko vzamejo osebno, izogibajoči pa bodo raje pregoreli, kot da bi prosili za pomoč.

Dobra novica je, da se da vzorce spremeniti. Partner, ki nas podpira, mentor ali terapevt lahko spremenita privzete nastavitve, ki smo jih nastavili v otroštvu. Tipi navezanosti v resnici niso ostro ločene kategorije, iz katerih bi morali "preskočiti" v naslednjo, tako da bi povsem spremenili svoje obnašanje in način razmišljanja. Nasprotno; s podpornim okoljem se lahko postopoma umirimo. Dober prvi korak je, da začnemo opazovati svoje telo: nas stisne v želodcu, ko partner ne odpiše takoj? Se v prepiru nagonsko zapremo ali začnemo napadati? Vse to so prilagoditve, ki so bile v otroštvu smiselne, zdaj pa nam ne služijo več. Še dobro, da imamo kot odrasli možnost, da sami izberemo odnose; kar se je poškodovalo v odnosu, se najpogosteje zaceli prav v odnosu.