Razlika med generalizirano anksiozno motnjo in panično motnjo

Tako generalizirana anksiozna motnja kot panična motnja sta v marsikaterih pogledih podobni, nista pa ista stvar. Poznavanje razlik pa ni pomembno le za akademike, ampak predstavlja pomembno znanje za vse. Če motnji znamo razlikovati, bomo v kritičnem trenutku veliko bolje vedeli, kako pomagati sebi ali nekomu, ki nam je blizu.

Glavno razliko med generalizirano anksiozno motnjo in panično motnjo lahko odkrijemo tako, da se preprosto vprašamo: ali tesnoba udari nepričakovano in v obliki močnega napada, kot strela z jasnega, ali gre za konstanten, neprijeten šum v ozadju, ki se ga ne moremo znebiti? Panična motnja ustreza prvemu opisu. Napadi so močni in intenzivni, imajo jasno določen vrhunec, trajajo pa omejeno časa, le redko nad 20 minut. Čeprav je sam napad lahko zelo neprijeten, je še hujše od njega pričakovanje naslednjega. Vedenje, da se lahko kadarkoli ponovi tako intenziven strah, nas lahko napolni z neprijetnim pričakovanjem. Ves čas se sprašujemo, kdaj nas bo spet zadelo.

To pričakovanje nečesa strašnega je že bolj podobno generalizirani anksiozni motnji (GAD). A za razliko od pričakovanja paničnega napada je GAD bolj nedefinirana. Gre za stalno, nizko stopnjo nelagodja, ki lahko traja več mesecev ali celo let. Ni 'vrhuncev', kot je intenziven panični napad, ampak zaskrbljenost, ki nas "grize" in zaposluje vsak dan.

Tvoji možgani so evolucijsko narejeni za to, da rešujejo probleme. Pri generalizirani anksiozni motnji resnične in potencialne probleme najdejo povsod. Skrbi te vse in vse naenkrat. Služba, zdravje, odnosi, denar, prihodnost. Normalno je, da ima človek določeno mero skrbi glede pomembnih življenjskih vprašanj, a je pri generalizirani anksiozni motnji ta skrb stalna, traja pa vsaj pol leta ali več. Večinoma s področji, ki te skrbijo, ni nič zares narobe, a se ti vseeno zdi, da nekaj ni v redu. Taka raven skrbi večinoma ni produktivna; možgani lahko identificirajo in rešijo nekaj problemov in v tem celo uživajo, če imaš občutek, da se vse naenkrat podira, pa to večinoma sproži pasivnost in fizične simptome, od mišične napetosti, nespečnosti in utrujenosti do težav s koncentracijo in razdražljivosti.

Splošen nemir je morda najboljši opis GAD-a. Ne moreš se povsem sprostiti in odmisliti svojih težav, ne glede na to, kako zelo se trudiš. Tudi če so nekatere skrbi upravičene in celo racionalne (vsako razmerje res lahko razpade, vsako službo lahko izgubiš, še tako veliko bogastvo lahko splava po vodi ...), je tvoj odziv nanje nesorazmeren. Občutek imaš, da se dogaja apokalipsa, čeprav si v resnici samo zamudil avtobus. Če se sliši kot "malo hujša zaskrbljenost", je to zato, ker v resnici je; mnogi ljudje z motnjo nikoli ne dobijo diagnoze, ker si mislijo, da je njihovo obremenjevanje in stalna skrb pač nekaj normalnega. Če si ves čas v skrbeh in napet do te mere, da to omejuje tvoje zadovoljstvo in dobrobit, potem to ni povsem normalno!

Panično motnjo je po drugi strani težko zgrešiti. Opredeljuje jo nenaden naval strahu, ki se pojavi od nikoder in te zadene kot strela z jasnega. Iz povsem normalnega trenutka se tvoje doživljanje v nekaj minutah spremeni v pravo nočno moro. Srce močno razbija, potiš se in treseš, pogoste so težave z dihanjem in s tem povezane bolečine v prsih. Občutki so lahko tako neprijetni, da ima marsikdo občutek, da bo umrl oz. da ima srčni napad. Izkušnja je prepričljiva, meja med resničnim in napadom pa pogosto zamegljena. Tudi zato marsikdo po napadu panike pristane na urgenci.

Najbolj neprijeten aspekt takšnega napada je pričakovanje naslednjega. Ker so bili občutki tako neprijetni in hkrati tako resnični, se mnogi začnejo izogibati krajem ali situacijam, kjer so napad doživeli. To lahko zelo omeji življenje in vodi v nenehno napetost (ki sicer ni enaka kot GAD, ker je vezana na konkretno skrb). Izkušnja je tako intenzivna, celo brutalna, da jo je izredno težko pozabiti, ljudje pa bi naredili vse, da se ne ponovi, kar, paradoksalno, še bolj omeji njihovo življenje.

Zakaj bi torej sploh morali razlikovati med obema motnjama? Obe sta povezani s strahom in obe sta neprijetni, ni to dovolj? No, glavni razlog za razlikovanje je, da se tudi pristop k zdravljenju razlikuje. Pri panični motnji se kognitivno-vedenjska terapija večinoma osredotoča na soočanje z notranjimi občutki panike in postopno obvladovanje situacij, ki se jim izogibamo. Pri generalizirani anksiozni motnji pa gre bolj za obvladovanje splošnih skrbi in negotovosti, pri čemer so lahko ključnega pomena sprostitvene tehnike, ki umirijo nenehen občutek skrbi. V obeh primerih se sicer lahko v proces zdravljenja vključijo tudi zdravila, a je fokus terapije nekoliko drugačen.

GAD je kronična in vztrajna zaskrbljenost, ki le redko utihne, panična motnja pa se bolj povezuje z nenadnimi, intenzivnimi napadi, ki pogosto povzročijo strah pred ponovitvijo. Obe motnji sta precej pogosti in resni, a se da obe tudi zelo učinkovito zdraviti. Ta članek ni namenjen samodiagnosticiranju; če se prepoznaš v zgornjih opisih in se ti zdi, da ti simptomi kvarijo kakovost življenja, se ne splača čakati, da se bodo zadeve uredile same od sebe, saj lahko odlašanje in življenje v strahu močno poslabša tvojo dobrobit. Poišči zaupanja vrednega strokovnjaka, ki ti bo pomagal. Včasih bo že nekaj seans, v katerih se naučiš tehnik soočanja, dovolj, da se tvoje življenje za vedno spremeni na boljše.