Zakaj se pojavijo stalni občutki krivde?

Občutek, da ste nekoga razočarali, čeprav niti ne morete povedati, koga. Stalni občutki krivde se pri nekaterih ljudeh vztrajno vračajo, čeprav zanje pogosto ni jasnega razloga.

Vračanje h krivdi je naučen vzorec, ki smo se ga nezavedno naučili. Krivda je iz signala, da moramo nekaj popraviti, postala stalna spremljava našega vsakdana, kar je naporno in predvsem zelo neprijetno. Poglejmo, od kod prihaja in kako se občutkov lahko znebimo.

Za začetek je treba ločiti med krivdo in sramom. Krivda se nanaša na negativno dejanje, ki smo ga naredili, sram na nas kot celo osebo. Z drugimi besedami: krivda pravi, da smo naredili nekaj slabega, sram, da smo slabi. Krivda je v osnovi lahko zdrava, saj nas usmerja k popravljanju napak in empatiji.

Težava nastane, ko se spremeni v sram, ko namesto občutka 'to bom uredil' sledi 'z mano je nekaj narobe/sem slaba oseba'. Zdrava krivda bo minila, ko stvar, ki smo jo zagrešili, tudi uredimo; nezdrava pa se spremeni v sram in ostane ne glede na to, kako se trudimo popraviti krivico. Ko govorimo o kroničnih občutkih krivde, torej večinoma v resnici govorimo o kroničnem sramu.

Krivda se zgradi postopno, večinoma v otroštvu. Topla, podporna vzgoja nauči, da je krivda vezana na vedenje, ko nekaj pokvarimo, to lahko popravimo in gremo naprej. Hladna ali pretirano nadzorovalna vzgoja, pri kateri starši ob napakah odtegnejo ljubezen, pa otroka nauči, da je vsaka napaka grožnja odnosu. To je toksičen vzorec, ki se zasidra globoko v psiho in zlepa ne izgine.

Vzorec delovanja naše psihe, ki pripelje h kroničnim občutkom krivde in sramu, je precej kompleksen. Del naredi notranji nadzornik, glas, ki šepeta, če narediš to, boš koga prizadel; v psihologiji mu rečemo superego in pogosto govori z glasom staršev. Če so bili naši starši pretirano kritični, bo tudi naš notranji kritik pogosto močnejši ali bolj kritičen do naših dejanj.

Svoje doda perfekcionizem, ki je sploh v modernem svetu socialnih omrežij v strmem porastu. Če je naš občutek vrednosti pogojen s tem, da smo brezhibni, postane vsak spodrsljaj grožnja identiteti, kar pomeni, da bomo tudi vsako naše negativno vedenje še dolgo premlevali in ga hitro povezali z občutkom krivde. Ljudje, ki trpijo za občutki krivde, večinoma trpijo tudi za ruminacijo, kar v tem kontekstu pomeni neskončno razmišljanje o napakah, ki smo jih naredili, ne pa tudi o možnih rešitvah zanje. Zgodnje otroške stiske po nekaterih teorijah vodijo v depresijo in tesnobo prav zato, ker v nas sprožijo pretirano premlevanje in samokritiko, kar pa vodi do hujših psiholoških tegob.

Normalna slaba vest pride, nekaj časa boli, a potem mine. Kronična krivda pa je večinoma manj intenzivna, a trajna in ni vezana na jasen sprožilec. Lahko se razvije kot t. i. altruistična krivda, to je občutek, da nismo dovolj poskrbeli za druge, njen pojav pa se lahko povezuje z depresivnimi občutki. Druga je krivda, vezana na kršitve pravil, ki se pogosto pojavlja pri obsesivno-kompulzivni motnji.

Kako premagati občutek krivde, ki noče popustiti? Prvo je razumevanje pojava in dejanske odgovornosti. Ko se krivda spet pojavi, na list zapišite vse zunanje dejavnike (okoliščine, druge ljudi, pomanjkanje časa) in šele nato stvar, ki ste jo po vaših kriterijih naredili narobe. Pogosto je vaš delež krivde manjši, kot se zdi. Drugo je sočutje do sebe namesto samokritike. Psihologi priporočajo pomirjevalno dihanje in prijaznejši notranji glas, ko se začnete obtoževati, dihajte počasi in si recite tisto, kar bi rekli prijatelju.

Ko vas krivda zgrabi, si lahko zastavite tri vprašanja:

- Je šlo res za napako ali gre le za občutek lažne odgovornosti?

- Bi enako strogo presodili prijatelja, ki bi naredil isto stvar?

- Kaj je zdaj dejansko mogoče popraviti?

Če krivda vztraja in vpliva na kakovost življenja, je pogovor s strokovnjakom smiseln korak. Krivda v osnovi pove, da nam ni vseeno. Če ta signal vzamemo kot znak, da lahko nekaj popravimo in nadaljujemo svoje življenje, je opravila svojo vlogo. Ko pa iz dobronamernega signala postane kazen in kronično trpljenje, to ni znak, da smo slaba oseba, ampak bolj spodbuda k temu, da naredimo racionalno analizo; od kod izvira, kakšne so okoliščine in kje smo razvili takšen mentalni vzorec. Ker gre za navado oz. vzorec v delovanju misli, se jo da k sreči v veliki meri tudi spremeniti.