Dve osebi lahko živita v skoraj enakem svetu, ena obdana z družino, drugi bolj sam, pa bo večje breme nosil tisti, ki v sebi čuti osamljenost, kljub denimo navidezni družbi. To odkritje spreminja način, kako razumemo osamljenost, in odpira pomembno vprašanje: zakaj je subjektivni občutek tako močan dejavnik tveganja?
Osamljenost in izolacija nista isto in telo to dobro ve
Po podatkih WHO približno 16 % ljudi po svetu doživlja osamljenost. A osamljenost ni enaka izolaciji.
Socialna izolacija = dejansko število stikov, druženja, odnosov.
Osamljenost = notranji občutek odrezanosti, ne glede na to, koliko ljudi je okoli nas.
Kaj je pokazala velika študija?
Raziskovalci s Cornell University so analizirali podatke skoraj 8.000 odraslih, starih nad 50 let, ki so jih spremljali več kot 13 let. Ugotovili so, da je najbolj nevarna skupina tista, ki so jo poimenovali "socialno ranljivi" ljudje, ki se počutijo bolj osamljene, kot bi to nakazovale njihove dejanske okoliščine. Ti posamezniki imajo:
- višje tveganje za smrtnost,
- več bolezni srca,
- več kroničnih bolezni dihal,
- slabše duševno zdravje.
Po drugi strani pa so bili ljudje, ki so bili objektivno izolirani, a se niso počutili osamljeni, presenetljivo zdravi. Raziskovalci so jih poimenovali "socialno odporni".
Zakaj je občutek osamljenosti tako močan biološki stresor?
Po podatkih NIH osamljenost sproži odziv, ki je podoben kroničnemu stresu. Telo začne delovati v "preživetvenem načinu":
- dvigne se raven kortizola,
- poveča se vnetje v telesu,
- oslabi imunski sistem,
- poslabša se spanec,
- poveča se tveganje za depresijo.
Zakaj nekateri ljudje občutijo osamljenost močneje?
Po podatkih Harvard Health je občutek osamljenosti odvisen od osebnostnih lastnosti, preteklih izkušenj, travm, samopodobe, sposobnosti navezovanja odnosov in psihičnega zdravja. Zanimivo je, da je druga študija, objavljena v Nature Communications Psychology, pokazala, da ljudje s kronično osamljenostjo pogosto napačno interpretirajo socialne situacije kot bolj nevarne ali zavračajoče, kot v resnici so. To jih vodi v umik, kar osamljenost še poglobi.
Zakaj je to pomembno za zdravnike?
Po podatkih WHO je kar eden od petih obiskov pri zdravniku povezan s težavami, ki niso medicinske, ampak socialne:
- osamljenost,
- izolacija,
- finančne težave,
- pomanjkanje podpore.
Zato se v številnih državah uveljavlja t. i. socialno predpisovanje, pristop, pri katerem zdravniki bolnikom ne predpišejo le zdravil, ampak tudi:
- skupinske aktivnosti,
- prostovoljstvo,
- sprehajalne skupine,
- umetniške delavnice,
- vrtnarske klube.
Cilj je preprost: izboljšati zdravje z izboljšanjem občutka povezanosti.
Kaj lahko človek naredi sam?
Strokovnjaki priporočajo več strategij, ki dokazano zmanjšujejo občutek osamljenosti:
- redni stiki z ljudmi, ki jim zaupamo,
- vključevanje v skupnosti ali hobije,
- prostovoljstvo,
- skrb za telesno zdravje,
- zmanjšanje uporabe družbenih omrežij,
- pogovor s strokovnjakom, če je občutek dolgotrajen.
Ni pomembno, koliko ljudi imamo v življenju, pomembno je, kako se ob njih počutimo. Osamljenost ni številka, ampak občutek. In ta občutek lahko vpliva na zdravje bolj kot dejanska izolacija. Razumevanje te razlike je ključno tako za posameznike kot za zdravstvene sisteme, ki se vse bolj zavedajo, da je povezanost ena najmočnejših oblik preventive.
Viri: Euronews, JAMA Network Open – Social asymmetry and health outcomes, WHO – Loneliness as a global health concern, NIH – Biological effects of loneliness, Harvard Health – Psychological mechanisms of loneliness, Nature Communications Psychology – Chronic loneliness and perception
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV