Zakaj se po travmatičnih izkušnjah ne počutimo več isti človek

Seveda se še naprej spreminjamo, a občutek trdnega jaza postane bolj permanenten in stabilen. Izjema so travmatične izkušnje. Prometna nesreča, izdaja, nasilje. Teden dni pozneje se človek pogleda v ogledalo in se ne prepozna več. Okolica ga še vedno zaznava takšnega kot prej, a sam ima občutek odtujenosti, kot da ni več to, kar je bil. Ravno zaradi tega, ker je tako zaznavanje individualno, je lahko pogosto spregledano ali minimizirano s strani drugih. Pomembno je torej poznati mehanizme, ki tečejo v ozadju, da lahko razumemo ljudi, ki trpijo za njimi.

Resna travmatična izkušnja spremeni delovanje možganov. Sistem, ki bi nas moral opozarjati na grožnje, amigdala, postane preobčutljiva in se aktivira že ob najmanjšem nevtralnem dražljaju. Pogled naključnega mimoidočega ali povsem nenevaren prostor lahko sproži buren odziv.

Ker so možgani kronično izpostavljeni stresnim hormonom, se spremeni tudi hipokampus, del, ki pomaga pri pomnjenju in tudi umeščanju dogodka v ustrezno časovno škatlo, zato meje med travmatičnim dogodkom in sedanjostjo ni; zdi se, da se isti težek dogodek vrti znova in znova v sedanjosti, ne kot oddaljen spomin. Posledica stresnih hormonov je lahko tudi, da prefrontalni korteks, razumski del možganov, ki bi lahko amigdalo umiril, postane premalo aktiven, kar pomeni, da tudi z racionalnimi argumenti težje ustavimo naval.

Identiteta je zgodba, ki jo pripovedujemo sami sebi in drugim. Travma povzroča krizo v identiteti, ker je zaradi nje zelo težko ubesediti izredno pomemben dogodek, ki nas je spremenil, a je v veliki meri neverbalen in zato ne paše v klasično zgodbo identitete. Obstajata dva spominska sistema, verbalen, ki je zavesten, razdrobljen in pomanjkljiv ter s časom upada, in situacijski, ki hrani bolj surove dogodke v neobdelani obliki; npr. vonj, zvok, občutek nemoči in panike. Ta spomin ni zavesten in se lahko sproži sam od sebe, travmo pa zaradi njega podoživljamo kot neskončno ponavljanje v tem trenutku.

Psihološko blagostanje temelji na treh neizrečenih predpostavkah: svet je dober (in smiseln), jaz sem dober, drugi so dobri. Travma, sploh taka, vezana na medosebne odnose, te predpostavke razbije. Človek ima tako izkustven kot logičen dokaz, da ne držijo, in svet začne dojemati kot grozeč in nevaren, druge kot nezanesljive. Pogost je tudi občutek krivde in soodgovornosti, ki lahko preraste v škodljiv sram in občutke nevrednosti. Raziskave kažejo, da se po travmatični izkušnji dejansko spremenijo tudi rezultati na testih osebnosti. Ljudje so manj ekstravertni, vestni in sprejemljivi ter hrati manj čustveno stabilni. Spremembe so torej merljive in ne živijo le v samozaznavi prizadetih.

Večina ljudi enkrat v življenju doživi potencialno travmatičen dogodek. Kljub temu posttravmatsko stresno motnjo razvije veliko manj ljudi; ali se bo razvila, je odvisno od številnih dejavnikov. Eden od njih je na primer starost. Največ travme se zgodi v najstniških letih in nekje do 25. leta, takrat pa smo tudi bolj ranljivi, ker se identiteta šele postavlja. Merilo torej ni, kako hud je bil dogodek, ampak na kakšen način so ga naši možgani uspeli procesirati. Če se s časom umirja, je to dober znak, če pa prinaša podoživljanje, izogibanje, kronično napetost in otopelost, ki se tudi po mesecu dni ne umiri in moti delo in odnose, je to dober razlog za obisk strokovnjaka.

Določene oblike terapije so učinkovite, a njihov cilj ni, da travmo zaklenejo v oddaljen kotiček in jo potlačijo, da bi se lahko vrnila stara identiteta. Cilj je, da se travmo vključi v identiteto in sprejme, kar ima lahko tudi zelo pozitivne učinke, saj mnogi izmed ljudi, ki so doživeli travmo, po njej doživijo zmerno do visoko posttravmatsko rast.