Vizita.si
Starši so redkokdaj razumeli, da otrok mora antibiotike jemati dlje časa in ne le 2 dneva.
Infekcijske bolezni

Česa takega mladi slovenski zdravniki še niso videli

10. 10. 2012 07.57
17

Na Madagaskar, kamor je že stopilo lepo število slovenskih odprav, so se maja odpravili štirje mladi zdravniki. Pred kratkim so se vrnili polni najrazličnejših vtisov in nam zaupali, da so bili primeri, s katerimi so se srečali, za naše razmere nepredstavljivi ...

Fotogalerija: Slovenski zdravniki na Madagaskarju
Starši so redkokdaj razumeli, da otrok mora antibiotike jemati dlje časa in ne le 2 dneva.
Starši so redkokdaj razumeli, da otrok mora antibiotike jemati dlje časa in ne le 2 dneva.FOTO: osebni arhiv

Zdravnici Petra Merčun in Daša Gluvajić, študent 6. letnika medicine Jernej Guzej in absolventka dentalne medicine Mojca Arbeiter so se v sklopu Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani maja letos odpravili na Madagaskar, natančneje v odročno vasico Matanga. Odprava je bila odlična priložnost, da doživijo nekaj novega in drugačnega ter naberejo izkušnje, ki bodo obogatile njihovo strokovno znanje. Izkazalo se je, da je bilo doživetje Madagaskarja veliko več kot to. Pogovarjali smo se s Petro in Jernejem, ki sta nam povedala, da so se za Madagaskar odločili zato, ker je bila to ena izmed ponujenih destinacij, ki je študentom na voljo pri predmetu tropska medicina. Zdel se jim je najbolj privlačen in želeli so spoznati tamkajšnjo kulturo. Pred odhodom so opravili vsa priporočena cepljenja, si priskrbeli antimalarike, spakirali vse potrebno, obljubili, da bodo dogodke beležili na blogu, kadar bo le mogoče, in se naposled odpravili.

Podhranjenim otrokom so v bolnišnici kuhali visokokalorično kašo, da bi pridobili na telesni teži.
Podhranjenim otrokom so v bolnišnici kuhali visokokalorično kašo, da bi pridobili na telesni teži. FOTO: osebni arhiv

Prvi vtisi ...

"Na dan me je popikalo vsaj deset komarjev,“ nasmejano pove Jernej. "Sprva sem bila res malce prestrašena. Marsikaj slišiš, marsikaj prebereš … ko pa si enkrat tam in tam živiš, pa vidiš, da v bistvu ni nič groznega. Za vse te bolezni obstajajo zdravila in vse se da rešiti,“ doda Petra.

Na Madagaskar so prispeli ponoči. Kljub temu da so pristali v središču mesta, jih je obkrožala popolna tema in ni bilo nobenih luči, saj ima le redkokdo na tem območju elektriko. "Pristali smo ponoči in prvi stik s prebivalci je bil šele naslednji dan. Zidane hiše so bile le v glavnem mestu, večinoma pa so ljudje živeli v lesenih kolibah s slamnato streho. Nekatere so bile zgrajene tudi iz palminih vej in lubja," opiše Jernej. Naša skupina je bivala pri misijonarju Izidorju in Cirilu, a kljub temu da so živeli v zidani hiši, niso bili varni pred obiskom kakih nepričakovanih in malce manj prijetnih prijateljev iz živalskega sveta.

"Kolegica se je zbudila s ščurkom na vzglavniku,“ mi z malce zadržanim nasmehom postrežeta Jernej in Petra. "Čeprav smo imeli komarnike na oknih, so ščurki še vedno našli pot v notranjost hiše. Nekega jutra nas je v kuhinji pričakala mrtva podgana. Ogromno je bilo ščurkov in tam so bili tudi gromozanski pajki,“ doda Petra.

Izkušnjo, doživetja in vtise z Madagaskarja sta nam opisala Jernej Guzej in Petra Merčun.
Izkušnjo, doživetja in vtise z Madagaskarja sta nam opisala Jernej Guzej in Petra Merčun. FOTO: osebni arhiv
Prvi stik z lokalnim prebivalstvom ...

Jerneja, Petro, Dašo in Mojco je lokalnim prebivalcem pri maši predstavil slovenski misijonar. Deležni so bili velikega spoštovanja, domačini so jih lepo pozdravili in jih medse dobro sprejeli. Od tistega jutra dalje so začeli naše zdravnike dnevno obiskovati, gneča v čakalnici je rasla in vedno več je bilo tudi tistih iz bolj oddaljenih krajev. "Nekateri prebivalci zdravnika ne vidijo celo življenje, zlasti če ga ne potrebujejo. Iz preventivnih razlogov k zdravniku ne hodijo,“ pove Jernej in doda, "kadar je zdravnik nujno potreben, do njega hodijo tudi do 6 ur."

Pri tako drugačni kulturi gre pričakovati, da imajo ljudje drugačen odnos do zdravja in do samega telesa, kot ga imamo mi. "Oni imajo povsem drugačno mentaliteto. Še vedno verjamejo v prednike in verjamejo, da vse bolezni, za katerimi trpijo danes, izvirajo iz prednikov, ki naj bi jih zastrupili ali na nek način kaznovali,“ je pojasnila Petra.

Na Madagaskarju so pristali ponoči, prvi stik z domačim prebivalstvom pa je sledil naslednji dan. Predstavil jim jih je slovenski misijonar.
Na Madagaskarju so pristali ponoči, prvi stik z domačim prebivalstvom pa je sledil naslednji dan. Predstavil jim jih je slovenski misijonar.FOTO: osebni arhiv
Jerneja je najbolj presenetilo to, kar so zapisali tudi na svojem blogu (madagaskar.si) z besedami 'Kljub temu da se vsak dan srečujemo z boleznimi, ki so za naše domače okolje prej izjema kot pravilo, smo še vedno pretreseni v primerih, ki so za naše razmere nepredstavljivi. Na primer, da nas ne pridejo iskat 10 sekund stran, ko otrok neha dihati, ker smo pač ravno šli na kosilo; kako hodijo ljudje po več ur, da prehodijo 10 kilometrov po blatu, riževih poljih, da pridejo z amputiranim prstom ali pa prinesejo nekoga, ki se je ranil s palico za mlatenje riža /…/'.

Vse zgodbe niso bile zgodbe o uspehu

"Vedo, da belci delajo čudeže. Damo kako čudežno tabletko in je v enem dnevu vse pozdravljeno. Čim zdravljenje traja predolgo, prenehajo verjeti v učinke ali jemati zdravilo. Težko se je s tem soočiti in starše prepričati, da otrok mora antibiotik jemati 14 dni in ne le dva dneva,“ pove Petra, ki je s tem želela povedati, da tamkajšnje zgodbe niso bile le zgodbe o uspehu. Vprašala sem ju, kako so sploh prodrli skozi ta kulturni filter in vrednote, ki so tam tako drugačne od naših. Kako, na primer, je njihov nasvet, naj za preprečevanje spolno prenosljivih bolezni med spolnimi odnosi uporabijo zaščito, sploh padel na plodna tla? Jernej je odgovoril: "Ni. Tisti trenutek, ko si jih pozdravil, so bili nadvse hvaležni, ampak to ne pomeni, da se težava ni ponovila. Če z lastnimi očmi tisti trenutek ne vidijo, da pomaga, potem ne verjamejo. Tako je bilo vsakič znova.“ Spoznanja, da ne moreš vsem pomagati, ni mogoče spremeniti in Jernej pravi, da v tem primeru človek lahko samo dela na sebi.

Podhranjene otroke so imeli vsak teden v hiškah poleg dispanzerja, kjer so nadzirali njihovo zdravje.
Podhranjene otroke so imeli vsak teden v hiškah poleg dispanzerja, kjer so nadzirali njihovo zdravje.FOTO: osebni arhiv

"Malo bolj postaneš imun na te zadeve. Seveda so bili tudi otroci, ki jim nismo mogli pomagati. Vsega nismo mogli narediti v zdravstvenem domu in nekatere je bilo treba nekako prepeljati do bolnišnice, ki je bila tri ure stran. Tudi med potjo se je kdaj končalo neprijetno. To je grozno, a smo bili eden drugemu v oporo. Veliko smo se pogovarjali, se tudi potolažili in potem je bilo lažje,“ pojasnjuje Petra. "To ne pomeni, da smo postali imuni in da nas nič ni ganilo. Na začetku je bilo res hudo. Pogovarjali smo se o vsakem primeru, ga analizirali, se spraševali, kako bi lahko naredili drugače …,“ opiše Jernej.

Zobozdravnica Mojca je povsem oboleli zob velikokrat morala izpuliti, pod plastično protezo enega od pacientov pa je zagledala nekaj, česar si ni mogla niti zamisliti.
Zobozdravnica Mojca je povsem oboleli zob velikokrat morala izpuliti, pod plastično protezo enega od pacientov pa je zagledala nekaj, česar si ni mogla niti zamisliti. FOTO: osebni arhiv
Nad realnostjo, ki velja na Madagaskarju, je bila sprva presenečena tudi absolventka dentalne medicine Mojca, za katero Jernej pravi, da je v vseh treh mesecih popravila le nekaj zob. Ustna higiena je namreč večinoma drugotnega pomena. "Prebivalci, ki so izgubili večino zob, nosijo nekakšne plastične proteze, in ko je Mojca enemu od pacientov snela protezo, je zagledala nekaj povsem nepričakovanega. Na dlesni pacienta so domovale ličinke. Naredila je največ, kar je lahko, in resnica je takšna, da je več zob morala izpuliti, kot jih je lahko popravila,“ je povedal Jernej.
Priprave za novo odpravo, ki bo naslednje leto, so že v polnem teku. Obiščite njihovo predstavitveno stran na www.madagaskar2013.si

Nepozabno ...

Ob vprašanju, kateri primer pacienta je mojima sogovornikoma najbolj ostal v spominu, se malce neodločno spogledata in se strinjata, da je enega samega težko izpostaviti. Vseeno pa nam Petra pove zgodbo o podhranjenem dvojčku, ki je pri treh mesecih starosti tehtal le eno kilo in pol. Ker mama ni imela dovolj mleka za oba fantka, so podhranjenega malčka hranili z močno kalorično hrano, ki so jo kuhali v zdravstveni ustanovi. Trikrat na dan so podhranjene otroke hranili s kašo, narejeno iz mleka, olja in sladkorja. Omenjeni malček je vmes tudi zbolel, imel je pljučnico in malarijo, a se je na koncu vse dobro končalo. Pridobil je na teži ter ozdravel in veselje zdravnikov je bilo izjemno. "Dispanzer včasih predpiše zdravilo, vendar nisi prepričan, ali ga bodo res jemali. Tukaj pa je bilo zadovoljstvo pred našimi očmi,“ pove Petra, ki se je na malčka in njegovo družino vidno navezala.

Veliko so se pogovarjali o vsakem primeru, ga analizirali ...
Veliko so se pogovarjali o vsakem primeru, ga analizirali ... FOTO: osebni arhiv

Jernej opiše primer, ki se je njemu najbolj vtisnil v spomin: "Ponoči so nas zbudili, da je nekaj treba šivati. To je bila naša prva urgenca. Čakal nas je 16-letni fant. Levo roko je držal gor, palec pa je visel stran. Imel je prevezo, vendar takoj sem spoznal, da tu ni potrebno le šivanje, temveč kar cela operacija. Ponudili smo prvo pomoč in se potrudili, da smo ga čim prej prepeljali do bolnišnice. Bilo je ponoči, cesta je bila mokra in razrita, do najbližje bolnišnice pa je bilo 30 kilometrov. Tamponada, s katero smo oskrbeli rano, je popustila in bil je okrvavljen, kljub vsemu pa mi je najbolj ostal v spominu odnos staršev. Niso ga pogledali niti enkrat. Niso se z njim pogovarjali in predvidevam, da so štiri ali pet ur hodili, da so prišli do nas. Približno ob polnoči smo prispeli do bolnišnice in z Dašo sva samo molila, da bo kirurg prisoten. Bil je tam, oddahnila sva si, predala pacienta in zadovoljna zapustila bolnišnico. Naslednji dan smo izvedeli, da je bil pacient operiran šele 11 ali 12 ur po tem, ko smo ga pripeljali, kar je za naše standarde nesprejemljivo. Niso mu dali antibiotika in dobil je vnetje. Zdravili smo ga še kak mesec, a smo ga uspeli pozdraviti do konca in vse se je izteklo v redu, čeprav je prst ostal nefunkcionalen.“

Občudovali njihovo potrpežljivost in skromnost

Tamkajšnji prebivalci so se brez dvoma od naših zdravnikov naučili veliko, nekaj pa so se tudi naši zdravniki naučili od njih. Jernej je izpostavil potrpežljivost, s čimer se je strinjala tudi Petra, ki pravi, da je spoznala, da naša resnica ni edina resnica. Ali kot je povedala sama: "Ni to, kar veš ti, edino prav.“ Izpostavila je tudi njihovo zadovoljnost z malim. Nimajo veliko, so pa s tem, kar imajo, zadovoljni.

Jernej, Petra, Mojca in Daša bi takšno izkušnjo priporočali vsakemu študentu medicine in so hvaležni vsem, ki so projekt tako ali drugače podprli ter omogočili.
Jernej, Petra, Mojca in Daša bi takšno izkušnjo priporočali vsakemu študentu medicine in so hvaležni vsem, ki so projekt tako ali drugače podprli ter omogočili.FOTO: osebni arhiv

Na splošno so nad izkušnjo, ki jo ima priložnost doživeti le redkokdo, zadovoljni in bi jo priporočili prav vsakemu študentu medicine. Hvaležni so vsem bližnjim za njihovo podporo in razumevanje, pa tudi vsem donatorjem, ki so njihov projekt finančno ali kako drugače omogočili, saj je bila prav organizacija najtežji del odprave. Pravijo, da bo izkušnja vsekakor doprinesla k njihovemu nadaljnjemu delu in ga obogatila. V tem trenutku pa že zbirajo sredstva za naslednjo odpravo, ki bo julija naslednje leto.

Ste se nam že pridružili na naši Facebook strani? To lahko storite s klikom na

 

 

 

KOMENTARJI (17)

Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.

PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV
Všeč so mi članki, ki imajo neko sporočilno vrednost. In ta jo prav gotovo ima. Upam, da mladi zdravnik in zdravnice ne bodo pozabile izkušnje in se čez leta spremenile v male "bogove v belem". Biti zdravnik/zdravnica je poslanstvo, ne posel in profit.
Iz teh zdravnikov pa še bo nekaj! (btw po dolgem času pameten članek)
Ne samo zdravstveni delavci ampak vsi ljudje bi morali enkrat v mladosti iti na "odpravo", v kateri bi pomagali ljudem v stiski. S tem ne mislim potovanja v oddaljene kraje ... lahko že pomoč doma, po potresu, po poplavah, po požaru ... takrat, ko se pokaže, koliko so vredne materialne stvari, koliko življenje in koliko zahvala ljudi, ki si jim pomagal. Tega je danes daleč premalo.
Tudi na manhatnu ni razumljivo kako živi 80 %zemlje v revščini!Za katero so gotovo oni odgovorni!!Tudi v njihovi najbližji okolici!!!
ker so mladi do sedaj niso nič videl!zato je za njih to presenečenje!ker so pripravniki in imajo komaj kaj pojma o tej situaciji ki je normalna za to področje!Ti ljudje živijo s temi težavami in za njih je to vsak dan in so navajeni na tako življenje-zatorej bi se ti študenti medicine morali prilagoditi situaciji brez jamranja in tragetiziranja1Saj to so šli študirat a ne!!
Alex Kocijancic 11. 10. 2012 19.09
Namesto da moraliziraš vzemi v roke knjigo o slovenski slovnici in se nauči pisati...
To, pa je vredno objave. Resnično cenim take ljudi, ki so pripravljeni pomagat ne glede na razmere, ki divjajo v takih deželah. Prizori niso lepi, ampak hvala bogu da obstajajo ljudje, ki se potrudijo resnično pohvale vredno. Je dosti zdravnikov v Sloveniji, ki hodijo po svetu :)))
Vau, kake luštne zdravnice
to so pravi zdravniki v pravem pomenu saj tudi pri nas srečaš kakega vendar iz osebnih izkušenj veliko zdravnikov svoje delo jemlje le kot službo osebno verjamem ,da bi vsak zdravnik moral svoje delo opravljati s srcem na pa za lepo vilo z bazenom. POHVALE VREDNO KAR SO STORILI PROBLEM JE ZARADI TAKIH (tomii-partija) IN NJEMU PODOBNIH SOMIŠLJENIKOV JE TAKO KOT JE MARSIKJE PO SVETU VSI SMO LJUDJE IN NIHČE NI VEČ ALI MANJ VREDEN IN NI SI VSAK KRIV DA SE RODI KJER SE RODI IN KOMU SE RODI LJUDJE SI MORAJO PRENEHATI ZATISKATI OČI SAJ SI MISLITE "KAJ TO MENE BRIGA" A MOGOČE BOMO ČEZ 10 ALI 20 LET TUDI MI V TAKI STISKI!
tomii-partija 10. 10. 2012 22.50
Nisem hotel izpasti kot nestrpen ker se mi vsi ubogi otroci smilijo pa ni važno kje je to.Hotel sem povedat da treba neki nardit in preprečiti da naša država ne postane Madagaskar.Kapitalizem je pa tud čist uničil Afriko.
kristinalovko 10. 10. 2012 13.35
BRAVO !
tomii-partija 10. 10. 2012 12.34
Pohvalno a pri nas imamo tudi reveže treba tudi za njih poskrbeti in zakaj za afriko ne poskrbi kakšna bogata država k ma dost vsega?
Naj ta izkušnja ostane v vas za vse čase!!
Bravo naši!
Takšne odprave in prakse bi moral dati skozi vsak sleherni zdravnik pri nas .... in to nekajkrat v času študija in po njem .... šele potem redno delo.
da bi vidli kaj je dejansko delo, da bi se naučil dela z ljudmi... ker imajo nekateri naši zdravniki tak katastrofalni odnos do pacientov da se resnično vprašam zakaj sploh greje stolček? (dovolj je podatek oz izjava zdravnice da fizioterapije ne potrebuješ dokler nimaš kaj zlomljeno, to je rekla po prometni nesreči v kateri sem imela poškodovano roko, ramo, vrat, hrbet in nogo...na srečo nič zlomljeno ampak vse nategnjeno in ubogo)
Pohvale vredna dejanja... ko bi le bral več takih člankov... v srce se mi vlije upanje po tem da je na svetu še nakaj dobrih ljudi..... pohvalno...
ISSN 2630-1679 © 2021, Vizita.si, Vse pravice pridržane Verzija: 1106