Kako UV-žarki poškodujejo DNK in zakaj lahko zaradi sonca nastanejo nevarne mutacije?

Telo ima sicer zelo učinkovite mehanizme popravljanja teh poškodb, vendar se nekatere spremembe lahko ohranijo. Sčasoma lahko kopičenje takšnih poškodb povzroči mutacije, ki povečajo tveganje za nastanek kožnega raka.

UV-sevanje je del sončne svetlobe in ga delimo predvsem na UVA- in UVB-žarke. Obe vrsti vplivata na kožo, vendar na nekoliko različne načine.

UVB-žarki imajo večjo energijo in so glavni povzročitelji sončnih opeklin. Najmočneje vplivajo na površinske plasti kože, kjer lahko neposredno poškodujejo DNK kožnih celic.

UVA-žarki prodrejo globlje v kožo. Povezujemo jih predvsem s fotostaranjem, poškodbami kolagena in nastankom prostih radikalov, ki lahko dodatno poškodujejo celice.

Čeprav telo poškodbe pogosto popravi, lahko ponavljajoča se izpostavljenost soncu povzroči, da se del napak kopiči.

DNK je kot nekakšen načrt, po katerem celice izdelujejo beljakovine in opravljajo svoje naloge. V njej so zapisane informacije, ki določajo, kako celica deluje, raste in se deli. Ko UV-žarki poškodujejo DNK, lahko pride do napak v tem zapisu. Te spremembe imenujemo mutacije. Večina mutacij ni nevarnih. Nekatere pa lahko vplivajo na gene, ki nadzorujejo rast in delitev celic. Če se takšne celice začnejo nenadzorovano množiti, lahko nastane rakava sprememba.

UVB-žarki lahko povzročijo nastanek posebnih poškodb DNK, pri katerih se sosednji gradniki DNK nepravilno povežejo. Če telo poškodbe ne popravi pravilno, lahko pri naslednji delitvi celice nastane trajna napaka. UV-sevanje lahko povzroča tudi nastanek prostih radikalov, nestabilnih molekul, ki poškodujejo različne dele celice, vključno z DNK. Sčasoma lahko ponavljajoče se poškodbe vplivajo na gene, ki so pomembni za nadzor celične rasti.

Ena največjih zmot je prepričanje, da je nevarno samo močno sonce, ki povzroči opeklino. V resnici se poškodbe zaradi UV-sevanja lahko kopičijo več let ali celo desetletij. Koža ima sposobnost popravljanja poškodb, vendar ta sposobnost ni popolna. Z vsakim nezaščitenim izpostavljanjem soncu se poveča možnost, da kakšna poškodba ostane. Zato se nekateri kožni raki razvijejo šele v odraslosti, čeprav je pomemben del izpostavljenosti soncu pogosto nastal že v otroštvu in mladosti.

Dolgotrajna izpostavljenost UV-žarkom je eden glavnih dejavnikov tveganja za večino kožnih rakov. Melanom nastane iz melanocitov, celic, ki proizvajajo pigment melanin. Je manj pogost, vendar lahko zelo hitro zaseva in je najnevarnejša oblika kožnega raka. Bazalnocelični karcinom je najpogostejši kožni rak. Običajno raste počasi in redko zaseva, vendar lahko brez zdravljenja poškoduje okoliška tkiva. Ploščatocelični karcinom se razvije iz ploščatih kožnih celic in ima večjo možnost širjenja kot bazalnocelični rak, predvsem če ga ne odkrijemo pravočasno.

Popolne zaščite pred UV-sevanjem ni, vendar lahko tveganje močno zmanjšamo. Najpomembnejši ukrepi so:

- vsakodnevna uporaba zaščitne kreme z visokim zaščitnim faktorjem,

- izogibanje najmočnejšemu soncu med približno 10. in 16. uro,

- nošenje zaščitnih oblačil, klobuka in sončnih očal,

- iskanje sence, kadar je UV-sevanje močno,

- izogibanje solarijem.

Pomembno je tudi redno spremljanje kože. Nova znamenja, spremembe obstoječih znamenj, ranice, ki se ne zacelijo, ali nenavadne spremembe na koži so razlog za posvet z dermatologom.

Rdečina po sončenju ni znak zdrave zagorelosti, ampak odziv telesa na poškodbo. Sončna opeklina pomeni, da je UV-sevanje povzročilo celični stres in poškodbe. Čeprav ena sama izpostavljenost soncu običajno ne povzroči takojšnjih hudih posledic, se tveganje povečuje z leti ponavljajoče se nezaščitene izpostavljenosti. Zato dermatologi poudarjajo: najboljša zaščita pred posledicami UV-sevanja ni zdravljenje poškodb, temveč njihovo preprečevanje.

Viri: American Academy of Dermatology (AAD), Mayo Clinic, Cleveland Clinic, Healthline, Skin Cancer Foundation, American Cancer Society, National Cancer Institute (NCI)