Denga ni več omejena le na tropske kraje: okužbe potrjujejo tudi v Evropi, tako se kaže bolezen

Po podatkih Evropskega centra za preprečevanje in obvladovanje bolezni (ECDC) so v Italiji in Franciji letos potrdili več deset primerov, pri katerih se ljudje niso okužili na potovanju, temveč jih je pičil okužen komar v Evropi. Bolezen se pogosto začne z nenadno visoko vročino, močnim glavobolom in bolečinami v mišicah ter sklepih. V redkih primerih lahko povzroči življenjsko nevarne zaplete.

Denga je v zadnjih letih postala pomembnejša javnozdravstvena tema tudi v Evropi. Razlog je širjenje komarjev, ki lahko prenašajo virus, pa tudi mednarodna potovanja, zaradi katerih se okuženi ljudje vračajo na območja, kjer so ti komarji že prisotni. Po tedenskem poročilu ECDC, ki zajema podatke do vključno 28. oktobra 2026, sta letos lokalno pridobljene primere denge prijavili dve državi EU/EGP: Italija s 76 primeri in Francija z osmimi. V Italiji so primere zabeležili v več skupinah oziroma žariščih okužb, med drugim v Toskani, Apuliji, Kampaniji in drugih regijah.

Pomembno je poudariti, da gre za lokalno pridobljene okužbe. To pomeni, da se ljudje niso okužili med potovanjem v tropske kraje, temveč jih je na območju Evrope pičil okužen komar. To še ne pomeni, da je denga postala običajna bolezen v Evropi. Pomeni pa, da se lahko ob ustreznih okoljskih razmerah in prisotnosti prenašalcev pojavi tudi zunaj območij, kjer je bila tradicionalno razširjena.

Dengo povzroča virus denge, ki se na človeka prenese predvsem s pikom okuženega komarja iz rodu *Aedes*. Najpomembnejša prenašalca sta rumenovročinski komar (Aedes aegypti) in azijski tigrasti komar (Aedes albopictus). Slednji je pomemben tudi za Evropo, saj se je razširil v številne evropske države. Komar se lahko okuži, ko piči človeka, ki ima virus v krvi. Ko virus v komarju dozori, ga lahko ta pri naslednjem piku prenese na drugo osebo.

Denga se praviloma ne prenaša neposredno z enega človeka na drugega, kot se denimo širijo številne okužbe dihal. Za prenos je običajno potreben okužen komar. Komarji vrste Aedes so aktivni predvsem podnevi, zlasti zgodaj zjutraj in pozno popoldne, lahko pa pikajo tudi v drugih delih dneva. Zato zaščita pred komarji ni pomembna samo ponoči. ECDC opozarja, da je možnost lokalnega prenosa v Evropi povezana s prisotnostjo ustreznih vrst komarjev, vremenskimi razmerami in prihodom okuženih ljudi z območij, kjer se denga pojavlja.

Od okužbe do pojava simptomov običajno mine od štiri do deset dni. Pri nekaterih ljudeh bolezen poteka brez simptomov, pri drugih pa se začne nenadoma. Najznačilnejši znaki denge so:

- visoka telesna temperatura, ki lahko doseže 40 stopinj Celzija;

- močan glavobol;

- bolečine za očmi;

- izrazite bolečine v mišicah, kosteh in sklepih;

- slabost in bruhanje;

- povečane bezgavke;

- kožni izpuščaj.

Zaradi izrazitih bolečin v mišicah in sklepih dengo včasih imenujejo tudi bolezen zlomljenih kosti. Simptomi običajno trajajo od dva do sedem dni, večina bolnikov pa okreva v enem do dveh tednih. Ker so začetni znaki podobni drugim virusnim okužbam, je za zdravnika pomemben podatek o morebitnem potovanju na območje, kjer je denga prisotna, ali o bivanju na območju z lokalnim prenosom.

Pri večini obolelih bolezen poteka blago ali zmerno. Pri manjšem deležu pa se lahko razvije huda oblika denge, ki je lahko življenjsko nevarna. Posebna previdnost je potrebna, ko se vročina začne zniževati. To namreč ne pomeni vedno, da bolezen izzveneva. Prav v tem obdobju se lahko pojavijo opozorilni znaki, ki kažejo na razvoj hude denge. Mednje sodijo:

- hude bolečine v trebuhu ali občutljivost trebuha;

- vztrajno bruhanje;

- krvavitev iz nosu ali dlesni;

- kri v bruhanju ali blatu;

- hitro dihanje;

- izrazita utrujenost, nemir ali oslabelost;

- bleda in hladna koža.

Takšni simptomi zahtevajo takojšnjo zdravniško obravnavo. Huda denga lahko povzroči uhajanje tekočine iz žil, notranje krvavitve, šok in odpoved organov. Večje tveganje za težji potek imajo ljudje, ki so bili že predhodno okuženi z drugim tipom virusa denge. Virus ima namreč štiri različne tipe, ponovna okužba z drugim tipom pa lahko poveča tveganje za hudo obliko bolezni. Posebej previdne morajo biti tudi nosečnice, majhni otroci, starejši in ljudje s kroničnimi boleznimi.

Samo na podlagi simptomov denge ni mogoče zanesljivo potrditi, saj so lahko podobni simptomom drugih virusnih bolezni. Zdravnik diagnozo preveri s krvnimi preiskavami. V zgodnji fazi bolezni lahko laboratorij išče virusno gensko snov ali njegove sestavine, pozneje pa tudi protitelesa, ki jih telo razvije proti virusu. Če se po vrnitvi s potovanja na območje, kjer je denga prisotna, pojavijo vročina, glavobol, bolečine v mišicah ali izpuščaj, je pomembno, da zdravniku poveste, kje ste potovali in kdaj ste se vrnili. Ta podatek lahko pomembno vpliva na odločitev o testiranju in zdravljenju.

Za dengo trenutno ni specifičnega protivirusnega zdravila. Zdravljenje je podporno in vključuje počitek, zadosten vnos tekočine ter lajšanje vročine in bolečin. Pri sumu na dengo se je treba izogibati aspirinu in nesteroidnim protivnetnim zdravilom, kot je ibuprofen, saj lahko povečajo tveganje za krvavitve. Za zniževanje vročine se praviloma uporablja paracetamol, vendar je treba upoštevati zdravniška navodila. Pri hudi obliki bolezni je potrebno bolnišnično zdravljenje, pogosto tudi skrbno nadomeščanje tekočine in spremljanje morebitnih krvavitev oziroma znakov prizadetosti organov.

Ker se denga prenaša s komarji, je najpomembnejši preventivni ukrep preprečevanje pikov. To velja predvsem za ljudi, ki potujejo na območja z aktivnim prenosom bolezni, pa tudi za prebivalce evropskih območij, kjer so že potrdili lokalne okužbe.

Priporočljivi ukrepi so:

- uporaba repelentov proti komarjem;

- nošenje svetlih oblačil z dolgimi rokavi in hlačnicami;

- uporaba zaščitnih mrež na oknih in vratih;

- odstranjevanje stoječe vode iz posod, podstavkov za rože, veder in drugih predmetov okoli doma;

- uporaba zaščitnih mrež in klimatskih naprav v prostorih, kjer je to mogoče.

Posebej pomembno je, da se zaščitimo tudi podnevi, saj so komarji vrste *Aedes* aktivni predvsem v dnevnem času. Denga torej ni več zgolj bolezen, ki bi jo morali upoštevati samo pri potovanjih v oddaljene tropske države. Evropski primeri kažejo, da se lahko virus ob prisotnosti ustreznih prenašalcev širi tudi lokalno. Za prebivalce Slovenije trenutno to ne pomeni, da je okužba postala običajna domača grožnja, je pa pomembno, da po potovanjih ob pojavu značilnih simptomov pravočasno poiščejo zdravniško pomoč.

Viri: ECDC, WHO, CDC, NIJZ