Goga dokazala, da je vse mogoče

Operacije ne vidi kot bližnjice

“Za operacijo se nisem odločila, da bi izbrala bližnjico, ampak ker sem se že toliko krat potrudila shujšati pa mi ni šlo. Zato sem si rekla, da imam sedaj pa tega res dovolj, da sem še mlada in moram to narediti,” odvrne na očitke, ki se po njenih besedah pojavljajo veliko prepogosto. Kot bi ljudje čutili, da je z odločitvijo, da gre pod nož, nekako pogoljufala. A Goga poudarja, da je resnica daleč od tega. “Res je, da po operaciji ne moreš pojesti toliko kot prej, ampak moraš se pa spremeniti tudi v glavi.” Operacija je lahko v pomoč, toda brez popolne spremembe življenjskega stila ni mogoče doseči pravega uspeha. “Je pomagalo, ampak veliko moraš narediti še sam.Če tega nisi pripravljen narediti, ti operacija ne more pomagati.”

Spremenijo se količine

“Jaz sem lahko včasih jedla do onemoglosti,” se spomni. “Težava ni bila samo, kaj sem jedla, ampak količina.” Po operaciji se je bilo zaustaviti naenkrat lažje. “Ker je želodec manjši, gre noter manj hrane in si prej sit. Če poješ preveč, ti je tudi prej slabo.” Spet je bilo treba poiskati svoje meje. “Na začetku je to tako – ena žlička riža, ena žlička solate. Količine se res zelo zmanjšajo. Čez čas lahko potem spet ješ normalno, ampak si se navadil na manj.” Treba pa se je naučiti tudi bolj nadzirati. “Jaz sem si rekla, da, če sem že šla skozi z operacijo, moram zdaj res 100-odstotno zagrabiti. Tako sem se odločila, da bom določeno hrano – recimo kruh, pice, hamburgerje – povsem ukinila.” Namesto tega je na njenem jedilniku več sadja in zelenjave; ko si privošči kruh, je to pirin, ki ga speče sama.

‘Bistvo ni več hrana’

Razlika, ki jo zaradi zmanjšane teže opazi v počutju, je ogromna. “Prej je bil moj cilj, da sem čim prej končala s službo, prišla domov, še kaj pojedla in legla na kavč. Zdaj pa je moj cilj, da pridem domov, čim prej uredim obveznosti, nato pa gremo z družino čim prej nekam ven - v hribe, na kolo, rolerje, kar koli. Prej imaš skoraj 24 ur na dan v mislih samo hrano, potem pa je naenkrat, kot bi odrezal. Bistvo ni več hrana,” poudari in doda, da niti ni bilo tako, da bi se mogla k povečani aktivnosti siliti. “Ko so začeli kilogrami kopneti, sem začutila, da sem polna energije, da bi kar ves čas nekaj počela. Dejansko te telo prisili, da se gibaš.” Kadar se z družino zaradi slabega vremena ne morejo odpraviti v naravo, tako redno dvakrat na teden obiskuje telovadnico. Ker je toliko telovadila, ji večje težave ni predstavljala niti odvečna koža. “Ostala mi je okoli trebuha, kjer pa sem si jo dala odstraniti.” Medtem ko se ji operacija zmanjšanja želodca ni zdela zelo travmatična, ima na poseg odstranjevanja odvečne kože, ki ga je opravila marca, spomine, ki so bolj boleči. “Najprej se nisem mogla sama niti obuti. Mesec dni je bilo zelo neprijetno.”

Misliti ji je dala Amerika

Spominja se, da so se ji kilogrami pričeli nabirati, ko je imela 22 let. Pričela je delati na pretežno sedečem delovnem mestu, kjer so kljub temu “jedli malice, kot bi bili delavci,” se pošali. Ko je pred osmimi leti rodila, je veliko časa posvetila še otroku. Teža pa je rasla. “Enostavno nisem bila niti pozorna. Ni se mi zdelo pomembno,” razmišlja, nato pa doda, da se je vse spremenilo po potovanju v ZDA. “Tam sem bila najbolj srečna, ker so bili vsi bolj debeli kot jaz,” se zasmeje. “V restavracijah sem lahko jedla neomejeno brez slabe vesti. Ko pa sem se vrnila domov, se prav spomnim, da sem šla v enega izmed trgovskih centrov, se peljala po tekočih stopnicah, se ozrla okrog sebe in spoznala, da so vsi suhi, samo jaz sem debela. Takrat sem si rekla, da tako ne more biti, da ne morem biti tako debela,” pripoveduje, kako je bil videti trenutek, ko se je odločila, da je nastopil čas za preobrazbo.

‘Ljudje na debele gledajo drugače’

“Ljudje na debele gledajo drugače. Prav vidiš, kako je čisto nekaj drugega, ko prideš kam vitek,” se sama dobro zaveda, o čem govori, kajti v svojem življenju se je znašla tako v eni kot drugi koži. “Saj pravijo, da je treba gledati na srce, ampak enostavno smo preveč površni in najprej gledamo na izgled,” je prepričana. Pravi, da je vse lažje tudi, ker si zaradi zadovoljstva s samim seboj za povrh bolj optimističen in samozavesten. Je pa bolj srečna še, ker je nad njeno spremembo navdušena njena osemletna hči. “Večkrat reče: kako si lepa mami,” se razneži. “Otroci so vedno iskreni in ona ve, da je bilo še pred dvema letoma čisto drugače. Danes pa smo vsi zadovoljni,” konča svojo zgodbo, za katero si želi, da bi lahko drugim, ki se z odvečno težo še vedno spopadajo, predstavljala zgled, da je mogoče vse, če je le odločitev, da stopimo na drugo, četudi morda vsaj nekaj časa bolj trnovo pot, dovolj močna.