25. septembra leta 2010 sta zaljubljenca Jane Davies in Max Lowry želela okronati svojo ljubezen s poroko. Na svoj obred sta povabila 180 družinskih članov in prijateljev, s katerimi sta želela podeliti ta prečudoviti trenutek, ki bi si ga zapomnila za vse življenje. Zaljubljeni par se je spoznal že v najstniških letih, ko sta obiskovala šolo Marlborough College v Wiltshiru, 16 let kasneje pa sta naletela druga na drugega v lokalu v Londonu, kjer se je vnela iskrica. Jane se spominja, kako se je Max prerinil skozi gnečo v lokalu in jo ogovoril. ''Kar zasledoval me je,'' se spominja z nasmehom na obrazu. ''Zdel se je igriv in nagajiv, a kmalu sem spoznala, da je pod njegovo igrivostjo, občutljiv in odrasel moški, s katerim sem si želela stopiti korak naprej v življenju.''

21. aprila 2010 na Maxov 34. rojstni dan sta se zaročila in štiri mesece kasneje preselila v skupno domovanje v zahodnem Londonu. Večer pred poroko sta tradicionalno preživela narazen. Jane je prespala pri sestri, a med družinsko večerjo nenadno začutila, da nekaj ni v redu: ''Preplavil me je občutek, da moram videti Maxa. Mislila sem, da gre le za predporočno nervozo, a nisem se morala pomiriti in sem postala panična. Vstala sem in rekla: ''Moram biti z Maxom.'' In nikoli ne bom pozabila odgovora svoje sestre. Rekla je: ''Imaš srečo, ker boš še vse življenje lahko preživela z njim.'' Kljub temu je po večerji poklicala svojega bodočega moža in mu povedala, da si je premislila in da si želi noč preživeti z njim. ''Ko mi je odgovarjal, se je zdelo, da je z njim vse v redu. Nato pa rekel, da me ljubi in slišala sem močan hrup, kot nekakšno dolgo stokanje, ki mu je sledilo hropenje. Zdelo se je, kot da je težko dihal. Takoj sem vedela, da je nekaj narobe.''

Prepričana je bila, da se Max duši in stekla v kuhinjo ter prosila očeta, naj jo takoj odpelje domov. Z Maxom je bila še vedno na telefonu in slišala nenavadne zvoke dušenja. ''Nikoli ne bom pozabila te poti domov. Bil je petek zvečer in vsak avtomobil pred nama se je ustavil. Kljub temu sva domov prispela v le 12-ih minutah. Oče je poklical reševalce, sama pa sem bila še vedno na telefonu z Maxom. Bila sem histerična in sem kričala na vse v prometu, na operaterja, ki je sprejel očetov klic, na Maxa, ki je tik pred najinim prihodom nenadno utihnil na drugi strani povezave. Nenehno sem mu govorila: ''Ljubim te. Zdrži. Reševalci bodo prišli zelo, zelo kmalu.''

Ko sta prispela, je Janein oče na pomoč poklical sosede in skupaj so razbili vrata stanovanja. Maxa so našli na postelji, s telefonom pritisnjenim ob svoje uho, brez znakov življenja. Ko so prispeli reševalci, so ga pričeli oživljati z defibrilatorjem. Jane je bila v popolnem šoku in prosila, naj mu pomagajo. ''To je moj zaročenec in jutri se poročiva,'' je kričala. Po eni uri oživljanja, so ga odnesli iz sobe in se na stopnicah ustavili vsakih nekaj minut, da so mu dali umetno dihanje in ga ohranjali pri življenju. ''Takrat sem že vedela, da je odšel. Spominjam se, da sem pomislila: 'To ni Max. To je truplo, ki ga nosijo.' ''

Odpeljali so ga v Hammersmith bolnišnico, kjer so se naslednjih 30 minut trudili, da bi ga ohranili pri življenju. Jane je sedela v čakalnici, se držala za glavo in znova in znova ponavljala: ''Prosim, ne umri. Prosim, ne umri.'' Ko se ji je približeval zdravnik z žalostnim izrazom na obrazu, je vedela, da ji bo sporočil grozljivo novico: ''Jutri se poročim z Maxom. Ne boš mi rekel, da je umrl, resnično ne boš,'' si je mislila, a žal zdravniki niso mogli spremeniti njune usode.

Max je umrl za sindromom nenadne smrti, ki se pojavi pri mladih ljudeh, ki sicer nimajo diagnosticiranih težav s srcem, a kljub temu nenadno pride do zastoja srca. Tako kot Max, kar 80 odstotkov pacientov pred zastojem srca nima simptomov, zaradi česar se pogosto sindrom konča s smrtjo, razen v primerih, ko zdravniki pacienta uspejo znova oživiti. Njegovi družini pa je preostalo le, da se s šokom ob nenadni smrti sprijazni in skuša živeti naprej.