Lea Cok iskreno o tem, kako lahko z več sočutja ustvarimo prostor, kjer nihče ni odrinjen

Kaj je Leo Cok skozi vsa leta sodelovanja v inkluzivnih aktivnostih najbolj presenetilo pri tem, kako se socialna izključenost kaže pri mladostnikih z nevidnimi invalidnostmi? Kje se po njenem mnenju začne, še preden jo sploh prepoznamo? ''Upad kognitivnih sposobnosti – težje se učijo, težje si zapomnijo stvari, ni motivacije denimo, ki še dodatno zarežejo v že načeto nizko samopodobo. Tako da če opazite nazadovanje, je velikokrat odgovor v občutku izločenosti, ki jo potem posameznik bojuje znotraj sebe, zato pa ima manj kapacitete za vsakodnevne izzive in na koncu tudi za druženje. Težko si sproščen, če si v strahu, da boš kaj naredil narobe in bil za to kaznovan,'' pravi Lea, ki še poudarja, da je to žal začaran krog, ki ga pa lahko prekine solidarnost, sprejemanje in razumevanje. ''Ko se povrne zaupanje vase in ljudi, se čudežno vse sposobnosti nadgradijo!''

Vsekakor pa lahko rečemo, da so velike razlike med tem, da otrok ali mladostnik 'sodeluje v takšnih programih', in tem, da dejansko pripada skupnosti zunaj šolskega ali institucionalnega okolja. Kje in zakaj so te razlike v praksi tako spregledane, je Lea podala primer iz nastopa razreda. ''Eden od otrok ne želi nastopati, pa mu rečejo, da mora, ker bodo vsi. Na vajah je nekako zdržal, ker ni bilo občinstva, potem pa je prišel veliki dan in otrok se upira, 'dela zgago' in paradoksalno ga zdaj vsi gledajo in obsojajo, kar dvomim, da kdorkoli na svetu to želi. Sploh pa otrok,'' pove Lea, ki se sprašuje, ali je to res vključevanje ali prikrito izključevanje pod pretvezo vključevanja? ''Razlika je pogosto spregledana zato, ker institucije uspeh vključevanja merijo po prisotnosti in sodelovanju navzven, ne pa po tem, ali se otrok dejansko počuti varnega, slišanega in sprejetega.''

In kako zelo se Lei zdi pomembno, da javne osebnosti in ambasadorji, kakršna je tudi sama, aktivno odpirajo prostor za vidnost drugačnosti, in kaj se po vašem mnenju spremeni v družbenem odnosu, ko to postane del javnega diskurza? Lea je tu zelo konkretna: ''Zelo pomembno. Davkoplačevalci so financirali moj študij umetnosti igre, ki zlasti preučuje kulturo. Moja dolžnost je, da znanje, ki sem ga pridobila, uporabljam v prid družbe, ki je kultura, in ne samo v lastno korist. Že beseda kultura izvira iz latinske besede cultivare, ki pomeni gojiti, skrbeti!'' pravi Lea, ki dodaja: ''Naj še dodam, ko svojim prijateljem, ki so izredno sočutni, govorim o tovrstnih tematikah, ostanejo brez besed in po trenutku premora rečejo: 'Lea, vedela sem, da ni lahko, da pa je tako težko, pa res nisem vedela!' Že samo ozaveščanje veliko prispeva k temu, da smo v prihodnje malo bolj pozorni npr. v trgovini, ko nekdo pred nami plačuje počasneje, pa bi mogoče pred takim diskurzom postali nervozni in imeli občutek, da ta človek zanalašč počasi vse počne, se v taki situaciji spomnimo, da na svetu obstajajo ljudje z nevidno invalidnostjo in morda je ravno tak človek pred nami v koloni. To je v bistvu zaščita pred lastnim egom, kajti s tovrstnim zavedanjem se mi hitreje pomirimo, ker sprejmemo – itak ne bo nič hitreje, če besnimo.''

Za konec sem jo povprašala še, kaj bi želela, da vsi ljudje razumemo drugače in globlje o pobudi 'Družabništvo za vse' in vlogi družabnika v vsakdanjem življenju otrok, mladostnikov ali odraslih, ki se soočajo s socialno izključenostjo? Lea je povedala, da predvsem to, da takšen odnos spremeni oba. ''Vedno na boljše, kajti odnosi so zato, da rastemo. Četudi hodite pridno na terapije in ozaveščate svoje vzorce, če tega ne date v prakso, je težko, da boste tudi emotivno razumeli, čeprav se umsko že zavedate,'' poudarja Lea, ki za konec še dodaja: ''Ko greš v tak odnos prostovoljno, pričneš opazovati naučene vzorce v praksi in tukaj je prostor za napredek, da boste še sami presenečeni nad sabo, nad otrokom in nad magijo življenja. Dajmo si priložnost in vztrajajmo skupaj!''

Festival 'Igraj se z mano' lahko obiščete še vse do sobote, posebno pozornost pa bosta zagotovo pritegnila tudi slavnostna koncerta v četrtek ob 19.30 in v soboto ob 21.00 na Kongresnem trgu in v Parku Zvezda v Ljubljani, ki tradicionalno združita množico obiskovalcev in ustvarita nepozabno vzdušje. Pridite in se skušajte spomniti, da smo vsi enaki – vsi želimo pripadati skupnosti in biti sprejeti takšni, kot smo!