Novo upanje za depresijo? Pršilo, ki naj bi prinašalo hitro olajšanje

Znanstveniki v želji po izboljšanju duševnega zdravja bolnikov vse pogosteje preučujejo različne psihedelične snovi, ki so bile nekoč znane predvsem kot rekreativne droge. Ketamin, psilocibin, MDMA, LSD in DMT so v zadnjih desetletjih postali legitimna raziskovalna zdravila. Nekatera izmed njih so v določenih državah že odobrena kot zdravila na recept za primere hude depresije in drugih duševnih bolezni, pri katerih običajno zdravljenje ne pomaga.

Zdaj pa raziskovalci preučujejo nov, relativno neznan psihedelik, ki temelji na strupu krastače. Rezultati klinične raziskave faze 2b so bili pravkar objavljeni v priznani reviji Journal of the American Medical Association (JAMA). Raziskava, ki jo je financiralo biotehnološko podjetje AtaiBeckley, hčerinsko podjetje farmacevtskega velikana Eli Lilly and Company, kaže na zelo obetavne rezultate. Ugotovili so, da bi lahko bila formula z enim samim odmerkom pršila za nos varna in hitra rešitev za bolnike z obliko depresije, ki jo je sicer zelo težko zdraviti.

Aktivna sestavina v pršilu se imenuje mebufotenin oziroma 5-MeO-DMT in v naravi izvira iz puščavske krastače (Incilius alvarius). Ta snov je del zloglasne, a redke ulične droge, imenovane bufo, ki se običajno prodaja kot posušen strup krastače in vsebuje tako mebufotenin kot tudi bufotenin (5-HO-DMT). V novi klinični raziskavi pa znanstveniki niso uporabili pravega strupa, temveč so testirali laboratorijsko sintetizirano obliko čistega 5-MeO-DMT. Čeprav to ni prvič, da je šla ta snov skozi klinična testiranja, gre za doslej največjo in najbolj natančno raziskavo njene uporabe v obliki pršila za nos.

Raziskovalec psihofarmakologije Chittaranjan Andrade z indijskega Nacionalnega inštituta za duševno zdravje in nevroznanosti je v spremnem članku v reviji JAMA zapisal: "Enodnevno odmerjanje mebufotenina se zdi učinkovito pri poporodni depresiji – in zdaj tudi pri težko ozdravljivi depresiji – koristi pa trajajo z ali brez ponovnega zdravljenja od osem dni do šest mesecev." Edinstveni psihedelični učinki te snovi nastopijo zelo hitro in popustijo v približno eni uri, pri čemer so vizualni učinki precej manj intenzivni kot pri sorodnem DMT-ju.

Raziskovalec nevropsihiatrije David Feifel in njegovi kolegi menijo, da bi lahko prav ta hitra psihedelična izkušnja mebufoteninu dala veliko prednost pred drugimi možnostmi, kot sta esketamin in psilocibin, čeprav raziskave še niso povsem na tej točki. Njihova klinična študija faze 2b je podrobno preučevala varnost in učinkovitost zdravila ter čas, v katerem so bolniki po prejemu odmerka pripravljeni na odhod domov. Rezultati so sicer obetavni, a smo še daleč od tega, da bi to strogo nadzorovano snov videli v redni medicinski uporabi zunaj raziskovalnih ustanov. V raziskavo je bilo vključenih 193 udeležencev, ki so se zdravili zaradi zmerne do hude oblike depresije v zdravstvenih ustanovah po Avstraliji, Evropi in ZDA. Vsi ti bolniki so med svojo trenutno depresivno epizodo preizkusili že od dve do pet različnih vrst klasičnih antidepresivov, vendar jim nobeno zdravilo ni prineslo olajšanja.

Vsak udeleženec je naključno prejel en sam odmerek pršila za nos z mebufotenin benzoatom, ki je vseboval bodisi 0,3 mg, 8 mg bodisi 12 mg aktivne snovi. Da bi se izognili pristranskosti, bolniki niso vedeli, kolikšen odmerek so prejeli. Poleg tega so bili deležni psihološke podpore pred, med in po izkušnji ter so sledili standardnim protokolom za psihedelična zdravljenja. Večina bolnikov je bila pripravljena zapustiti zdravstveno ustanovo že v približno dveh urah po zaužitju zdravila, ko so potrdili, da ne čutijo več nobenih akutnih psihedeličnih učinkov.

Feifel in njegova ekipa v raziskavi poročajo: "Ta hitra vrnitev odmerjenih udeležencev na izhodiščno stanje, skupaj z redkim odmerjanjem, ki ga nakazuje dolgotrajna antidepresivna obstojnost po enem samem odmerku, lahko ponudi pomembne potencialne prednosti za paciente in klinike v primerjavi z možnostmi zdravljenja, ki so trenutno na voljo ali v naprednih fazah razvoja." Ob tem so pojasnili še: "Esketamin in transkranialna magnetna stimulacija zahtevata pogosto ponavljanje zdravljenja, psilocibin in LSD pa zahtevata od štiri do dvanajst ur spremljanja zaradi daljših akutnih subjektivnih učinkov."

Bolniki so prve pozitivne učinke običajno začeli opažati približno dva dni po terapiji, to izboljšanje pa je trajalo vsaj osem tednov. Večina udeležencev je sicer imela nekatere stranske učinke, vendar so bili skoraj vsi blagi ali zmerni. Šlo je predvsem za glavobole, slabost in bolečine v nosu, ki pa so hitro minili in so se pojavili le na dan prejetja odmerka. Kljub temu je ena oseba med zdravljenjem doživela dva huda napada panike. Odmerka 12 mg in 8 mg sta se izkazala precej bolje kot najnižji odmerek 0,3 mg, saj sta rezultate na lestvici depresije izboljšala za 5,3 oziroma 6,2 točke več kot najnižji odmerek. V tretjo fazo kliničnih raziskav bo napredoval odmerek 8 mg, saj se je izkazalo, da prinaša najboljše ravnovesje med varnostjo in učinkovitostjo. V fazi 3 bodo zdravilo preizkusili na precej večji skupini ljudi in ga primerjali z drugimi obstoječimi oblikami zdravljenja.

Neodvisni raziskovalec Chittaranjan Andrade pa ni povsem prepričan, da ti rezultati pomenijo, da bo mebufotenin naslednja velika prelomnica pri zdravljenju depresije. "Antidepresivni učinek je bil nepopoln," poudarja in pojasnjuje: "Povprečni pacient je postal boljši le za približno 30 odstotkov, stopnje odziva in remisije pa so bile pod tistimi, ki jih običajno opazimo na primer pri ketaminu in elektrokonvulzivni terapiji." Opozarja tudi na to, da je imela raziskava precej ohlapno definicijo depresije, odporne na zdravljenje, saj nobeden od bolnikov pred tem ni prejel ketamina ali elektrokonvulzivne terapije, zato je izraz težko ozdravljiva depresija po njegovem mnenju natančnejši opis teh bolnikov.

Študija je prav tako izključila vse bolnike, ki so poročali o samomorilnih mislih, kar pomeni, da ni jasno, kako varen ali učinkovit bi bil mebufotenin zanje. Andrade je skeptičen tudi glede dolgoročnega zdravljenja: "Pacienti s težko ozdravljivo depresijo potrebujejo dolgoročno vzdrževalno zdravljenje, toda ker je bil mebufotenin preučevan kot monoterapija, študija ne ponuja vpogleda v to, kdaj in kako naj se izvede prehod na konvencionalni antidepresiv ali pa bi se morda sam mebufotenin lahko uporabljal za vzdrževanje."

Vir: sciencealert