Znanstveniki so že dolgo sumili, da so oči neposredno povezane z dogajanjem v naših možganih, toda najnovejša japonska raziskava je postregla s presenetljivimi dokazi. Ko govorimo na glas, se naše zenice znatno razširijo, kar kaže na povečano budnost in vzburjenost možganov. Če pa isto stvar le premlevamo v mislih, je odziv zenic povsem drugačen in pogosto šibkejši. Raziskovalci z univerz Tsukuba in Ritsumeikan so prek treh eksperimentov spremljali 80 študentov in ugotovili, da vokalizacija besed predstavlja za naše telo povsem drug nivo aktivnosti kot tiho razmišljanje.
Kako se zenice odzivajo na težavnost naloge
Raziskovalci so udeležencem dali tri različne naloge. Najprej so preprosto šteli od ena naprej. Nato so šteli predmete, kot so mačke ali knjige, v tretjem koraku pa so morali šteti v korakih po dve, tri ali štiri številke. Zanimivo je, da se pri najlažji nalogi zenice med razmišljanjem sploh niso razširile – v nekaterih primerih so se celo malo skrčile. Šele ko je naloga postala resnično miselno zahtevna, so se zenice začele odzivati tudi pri notranjem govoru, vendar še vedno ne v tolikšni meri kot takrat, ko so udeleženci šteli na glas.
Zakaj je govorjenje na glas primerljivo s telesno vadbo
Čeprav se nam zdi samoumevno, da odpremo usta in nekaj povemo, naši možgani ob tem opravijo ogromno dela. Govorjenje zahteva nadzor nad dihanjem, premikanje mišic na obrazu in v grlu ter hkratno poslušanje samega sebe, da preverimo, ali smo povedali prav. Znanstveniki so ugotovili, da je ta napor primerljiv s hudim fizičnim naporom na sobnem kolesu. Notranji monolog po drugi strani zahteva precej manj energije in le redko sproži tako močan telesni odziv, razen če gre za izjemno kompleksno reševanje težav, kjer morajo možgani delati na polnih obratih.
Vir: sciencealert
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV