Projekt Od Alje do Žana: krepitev pedagogov za trajno mrežo medsebojne pomoči v šolskem prostoru

Projekt temelji na pristopu otroške psihiatrinje in humanitarke dr. Anice Mikuš Kos. Njegovo izhodišče je aktiviranje virov podpore, ki so otrokom dostopni v njihovem vsakdanjem okolju: učiteljev, vrstnikov, staršev in lokalne skupnosti. Dobri odnosi, občutek pripadnosti, pravičnost, medsebojna pomoč in varno šolsko okolje so zato v središču projektnega dela.

S prvim letošnjim dvodnevnim srečanjem pedagoških delavcev sodelujočih desetih osnovnih šol, ki je potekalo 6. in 7. novembra 2026 v Žalcu, projekt vstopa že v tretje leto razvojnega dela. Tokrat v ospredje postavlja oblikovanje trajnostnega modela "Šola kot multiplikator, učitelj kot trener", ki bo omogočil, da se znanje in izkušnje pri varovanju duševnega zdravja otrok utrjujejo v šolskih kolektivih ter prenašajo na druge šole.

V tretjem letu bodo pedagoški delavci sodelujočih šol svoje dosedanje izkušnje nadgradili s pripravo na vlogo trenerjev. Kot kolegi in strokovni partnerji bodo drugim šolam pomagali razvijati prakse, ki krepijo podporno šolsko okolje. Namen ni prenašati enotnega programa, temveč skupaj z vsako šolo prepoznati njene potrebe, obstoječe dobre prakse in možnosti za nadaljnji razvoj.

Dvodnevno srečanje v Žalcu je bilo namenjeno razmisleku o človečnosti v odnosih z učenci, med zaposlenimi, s starši in skupnostjo, opredelitvi nalog trenerjev in multiplikatorjev ter načrtovanju sodelovanja z drugimi šolami. Udeleženci bodo oblikovali tudi predloge gradiv, dejavnosti in podpore, ki jih bodo potrebovali pri svojem delu. Model izhaja iz pristopa dr. Anice Mikuš Kos, ki se uporablja tudi v kriznih in vojnih razmerah, ter ga prilagaja slovenskemu šolskemu prostoru. Njegovo jedro so partnersko učenje, spoštovanje izkušenj učiteljev, preizkušanje v praksi in skupni razmislek o tem, kaj v posameznem okolju pomaga otrokom.

O trenutni situaciji in načrtih za letošnje leto je dr. Anica Mikuš Kos povedala: "V tem času, v katerem je toliko nepredvidljivega in stvari, ki nas ogrožajo, je izjemno pomembno, da poleg pridobivanja novih znanj in tehnologij gojimo vir vzajemne pomoči ter idejo človečnosti, da si pomagamo tudi mimo tistega, kar zagotavljajo institucije. V tretjem letu širimo prakse človečnosti v šole: dosedanji udeleženci, izkušeni učitelji in svetovalni delavci, postajajo nosilci programa, ki bodo skozi izmenjavo izkušenj in sinergije znanje prenašali na druge šole." Cilj zadnjega leta razvojnega projekta je postaviti temelje, da varovanje duševnega zdravja otrok ostane del vsakodnevnega delovanja šol tudi po njegovem zaključku. Pri tem učitelji ne prevzemajo vloge terapevtov. Projekt krepi njihovo pedagoško vlogo in sodelovanje s svetovalnimi ter drugimi strokovnimi službami, ne nadomešča pa specialistične pomoči.

Vodja projekta mag. Ema Randl pa pravi: "V tretjem letu želimo narediti korak od izkušenj posameznih šol k modelu, ki bo omogočal učenje in podporo med šolami. Učitelji, ki pristop že razvijajo pri svojem delu, bodo lahko pri tem podprli tudi druge kolege. Ne želimo jim predpisovati, kaj morajo početi, ampak skupaj z njimi iskati, kako lahko njihova šola še bolje podpre otroke. Pomembno nam je, da to, kar razvijamo v projektu, ostane živo tudi po njegovem zaključku."

Na vprašanje, kaj pričakujejo ob zaključku triletnega izobraževanja, je 45 sodelujočih učiteljic, učiteljev in drugih strokovnih delavcev strnilo sporočilo, da se zavedajo dragocenosti pridobljenega znanja, novih izkušenj in strokovnih povezav, ki jih želijo najprej deliti s sodelavci na svojih šolah, nato pa tudi širše, v lokalnem in regionalnem okolju. Ob tem izražajo željo po nadaljnji strokovni podpori in medsebojnem sodelovanju tudi po zaključku izobraževanja. Njihova skupna ambicija je oblikovati močno, povezano in trajno delujočo mrežo strokovnih delavcev, ki bo pridobljeno znanje in dobre prakse širila na nacionalni ravni ter dolgoročno prispevala k večji dobrobiti otrok in kakovosti šolskega okolja.

Prav želja po nadaljnjem povezovanju je eno najlepših priznanj programu Od Alje do Žana. Pomeni, da udeleženci izobraževanja ne doživljajo kot obveznost, ki se po treh letih konča, ampak kot začetek širšega strokovnega sodelovanja. Program Od Alje do Žana tako ne ustvarja le novih znanj, temveč tudi skupnost ljudi, ki želijo ta znanja spreminjati v trajne pozitivne spremembe v slovenskih šolah.