Zakaj ste se odločili, da se kot skupina študentov medicine vključite v odpravo v Zambijo, in kaj vas je najbolj prepričalo, da greste ravno v Nangomo ter tamkajšnjo misijonsko bolnišnico?
Kot posamezniki imamo cel spekter razlogov, zakaj smo se želeli v takšen projekt vključiti, rdeča nit pa je naša ljubezen do spoznavanja novih kultur in želja po pomoči, kjer je ta najbolj potrebna. Tukaj lahko že kot sami študenti naredimo veliko razliko tako pri osnovni oskrbi, ki jo bomo nudili, kot z vsem denarjem, ki ga za paciente in bolnišnico prinesemo s sabo, torej vsa sredstva, ki so nam jih namenili srčni ljudje, ki verjamejo v dobro pobudo in nam omogočili, da skupaj naredimo nekaj dobrega. Zambija nam kot država ni tako zelo poznana, saj je našim predhodnikom k srcu bolj prirasla Uganda. Ravno to je bil razlog, da smo se odločili, da bi nekaj Maribora radi prinesli tudi v Nangomo, ki je še ne poznamo.
Kako se po vašem mnenju takšna izkušnja v okolju z omejenimi viri razlikuje od kliničnega dela v Sloveniji in kaj pričakujete, da boste kot študenti medicine tam največ pridobili, strokovno in osebno?
Verjetno se niti ne zavedamo vseh izzivov, ki nas bodo pričakali, verjamemo pa, da bo to preizkus naše iznajdljivosti. Dejstvo je, da je bolnišnica v Nangomi prav zaradi dolgoletnega kontinuiranega sodelovanja s Sekcijo za tropsko in potovalno medicino res dobro razvita. To pomeni, da bomo tam na voljo imeli tudi nepogrešljiv laboratorij, dostop do slikovnih preiskav, kot je rentgen, kar nam bo olajšalo marsikatero dilemo. Vemo, da je tudi znanje tamkajšnjih zdravstvenih delavcev na visokem nivoju in upamo, da bo izmenjava znanja potekala dvosmerno. Verjamemo, da nas bo delo tam obogatilo predvsem na osebnem nivoju, in sicer zaradi glavnega pravila naše sekcije "vedi, kako daleč skoči tvoja žaba", torej počni le posege in terapevtske ukrepe, v katerih si suveren in se na svojih pacientih ne uči neznanih veščin ter tako ne škoduj. Hkrati pa vemo, da je skupnost v afriških državah velik del njihove kulture in mislimo, da nas bodo tamkajšnji prebivalci naučili največ prav na tem področju.
S kakšnimi zdravstvenimi izzivi se v takšnih okoljih običajno srečujete na oddelkih interne medicine, pediatrije, kirurgije in ginekologije ter kako se nanje kot študenti sploh lahko učinkovito pripravite?
Tako v Sloveniji kot tudi v Zambiji se bomo srečevali s podobnimi akutnimi in kroničnimi boleznimi (povišan krvni tlak, sladkorna bolezen itd.), ker se ti namreč brez izjeme pojavljajo po vsem svetu. Predvidevamo pa, da se bomo srečevali z mnogimi tropskimi nalezljivimi boleznimi, ki smo jih do zdaj srečevali le v knjigah in o katerih smo zgolj poslušali. Zavedamo se, da kot študenti kljub 6 let dolgemu študiju ne znamo vsega in da nam bo to pri tamkajšnjem delu lahko predstavljalo omejitev. To si poskušamo olajšati z voluntiranjem na različnih oddelkih tudi izven naših rednih študijskih obveznosti, kjer pridno nabiramo izkušnje bolj ali manj zahtevnih obravnav ter se učimo kliničnega razmišljanja. Poleg tega v našem zaledju stojijo tudi klinični mentorji, zdravniki bivših odprav in zdravniki Sekcije za tropsko medicino, ki bodo k sreči en klic stran.
Kako pomembna je pri takšnih odpravah mednarodna solidarnost in kontinuirana podpora lokalnim zdravstvenim sistemom, ne le enkratna pomoč, in kje vi vidite mejo med pomočjo in dolgoročno trajnostno podporo?
Slovenska podpora je definitivno en izmed ključnih stebrov delovanja bolnišnice v Nangomi, kar se je čez leta najbolj pokazalo na izboljšanju infrastrukture in s tem oskrbe lokalnega prebivalstva. Poleg finančne podpore z našimi kontinuiranimi prihodi prav tako razbremenimo tamkajšnje zaposlene. Delavnik zdravnika v Nangomi ni tak, kot ga poznamo pri nas, ampak ima na primer enotedenski delavnik - zdravnik pride v ponedeljek zjutraj in do naslednjega ponedeljka skrbi za vse paciente v bolnišnici, ob našem prihodu pa si lahko privošči dopust in čas s svojo družino, ki je neredko na drugem koncu države. Menimo, da pomoč postane trajnostna takrat, ko delamo skupaj z njimi in ne namesto njih. Naš cilj ni ustvarjati odvisnosti od prostovoljcev ali donacij, temveč prispevati k rešitvam, ki jih bodo lokalni prebivalci lahko ohranjali in razvijali tudi po našem odhodu.
Kaj vam osebno pomeni dejstvo, da morate vsa sredstva za odpravo zbrati sami, in kako pomembne so pobude, kot je nagradna igra za podpisan dres Benjamina Šeška, pri omogočanju izvedbe takšnih projektov?
Stres (smeh). Iskreno nam zbiranje predstavlja kar velik pritisk, saj moramo ljudi, ki morda tudi sami nimajo preveč, prositi za pomoč. Kljub začetni zadregi pa nas vedno znova preseneti neizmerna dobrodelnost in srčnost ljudi, ki so nas pripravljeni podpreti in pomagati drugemu koncu sveta. Iz srca se zahvaljujemo prav vsakemu posamezniku in vsakemu podjetju, ki so nam bili pripravljeni pomagati in nam preko leta cilj počasi, a vztrajno približevali. Ob tej priložnosti bi se zahvalili tudi Benjaminu Šešku in njegovi družini, ki so s podarjenim dresom naš cilj predstavili tudi tam, do koder nas glas verjetno ne bi segel. Hvala, brez vas vseh to ne bi bilo mogoče!
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV