Vsa živa bitja naj bi oddajala komaj zaznaven sij, ki ob smrti izgine

Raziskovalci z Univerze v Calgaryju in Nacionalnega raziskovalnega sveta Kanade so v poskusih na miših ter listih dveh rastlinskih vrst opazili ultrašibko emisijo fotonov, ki je bila prisotna le pri živih organizmih. Ko so miši poginile, je ta svetlobni signal skoraj popolnoma izginil, kar kaže na neposredno povezavo med življenjskimi procesi in oddajanjem svetlobe.

Biokemijski fotoni niso nova ideja, že desetletja so jih zaznavali v različnih tkivih, od bakterij do srčnih celic. Najverjetnejši vir teh fotonov so reaktivne kisikove spojine, ki nastajajo, ko so celice pod stresom, na primer zaradi toplote, toksinov ali pomanjkanja hranil.

Raziskovalci so uporabili izjemno občutljive kamere, da bi primerjali svetlobne emisije pri živih in mrtvih miših. Štiri miši so eno uro opazovali v popolni temi, nato pa so jih evtanazirali in opazovanje ponovili. Tudi po smrti so jih ohranjali na telesni temperaturi, da toplota ne bi vplivala na rezultate.

Rezultati so bili jasni:

- žive miši so oddajale več fotonov,

- po smrti je emisija opazno upadla,

- razlika med živim in mrtvim tkivom je bila izrazita.

Podoben vzorec so opazili tudi pri rastlinah, kjer so poškodovani deli listov oddajali več svetlobe kot nepoškodovani. To dodatno potrjuje, da stresne reakcije celic sprožajo svetlobne signale.

Čeprav je ideja o 'žarečih telesih' pogosto povezana s psevdoznanostjo, raziskava ponuja trdne fizikalne dokaze, da žive celice res oddajajo svetlobo. To odpira možnost razvoja neinvazivnih diagnostičnih orodij, ki bi lahko spremljala stres celic v realnem času, pri ljudeh, živalih ali rastlinah. Raziskovalci poudarjajo, da bi lahko ta komaj zaznaven sij nekoč postal pokazatelj našega zdravja, saj bi spremembe v svetlobnih emisijah lahko razkrile, kako se celice odzivajo na poškodbe ali bolezni.

Raziskava ponuja fascinanten vpogled v to, kako živi organizmi oddajajo skoraj nevidno svetlobo, ki ob smrti izgine. Čeprav gre za izjemno šibek pojav, bi lahko v prihodnosti postal dragoceno orodje za razumevanje stresa celic in njihovega delovanja. Kot navaja članek, je to šele začetek raziskovanja, ki bi lahko razkrilo povsem nove načine spremljanja zdravja na celični ravni.

Vir: sciencealert