Živilski konzervansi in tveganje za raka ter sladkorno bolezen tipa 2

Članek v The Guardian opisuje rezultate dveh obsežnih francoskih študij, ki so pri delu udeležencev odkrile nekoliko povečano tveganje za nastanek raka in sladkorne bolezni tipa 2 pri večjem vnosu nekaterih konzervansov. Raziskovalci so spremljali prehranske navade velike skupine odraslih in analizirali povezavo med vsebnostjo konzervansov v živilih ter pojavom bolezni.

Ugotovitve ne pomenijo, da posamezni konzervans neposredno povzroča bolezen, opozarjajo pa, da visok vnos predelanih živil ni povsem brez tveganja.

Kot navaja The Guardian, sta francoski raziskovalni skupini v dveh velikih opazovalnih študijah analizirali prehranske podatke več kot sto tisoč odraslih, ki so več let redno izpolnjevali podrobne prehranske vprašalnike. Raziskovalce je zanimal vnos različnih konzervansov, ki se pogosto uporabljajo v industrijsko predelanih živilih in pijačah, ter povezava med njihovim uživanjem in pojavom raka oziroma sladkorne bolezni tipa 2. Študiji sta se osredotočili na sedemnajst pogosto uporabljenih konzervansov in spremljali, ali se pri tistih, ki jih zaužijejo največ, pogosteje pojavljajo določene bolezni.

Ena izmed študij je pokazala več povezav med višjim vnosom nekaterih konzervansov in večjo pojavnostjo raka, vključno s celotno incidenco raka ter posebej rakom dojke in rakom prostate. Med snovmi, ki so jih posebej izpostavili, so nitriti in nitrati, ki se pogosto uporabljajo pri konzerviranju in barvanju mesnih izdelkov, kot so šunka, slanina in klobase. Udeleženci z največjim vnosom teh konzervansov so imeli nekoliko večje tveganje za razvoj raka v primerjavi s tistimi, ki so jih uživali najmanj.

The Guardian piše, da rezultati kažejo na zmeren, ne pa ogromen porast tveganja, kar pomeni, da posamezen izdelek ali obrok sam po sebi ne povzroči bolezni. Gre za dolgoročne vzorce prehranjevanja, pri katerih se učinki višjih vnosov konzervansov seštevajo skozi leta. Ocenjevanje tveganja je potekalo ob upoštevanju številnih drugih dejavnikov, kot so starost, spol, telesna masa, telesna dejavnost, kajenje in celoten način prehranjevanja, da bi čim bolj izločili druge možne razlage. Kljub temu, kot poudarja The Guardian, takšne opazovalne študije ne morejo dokončno dokazati, da konzervansi neposredno povzročajo raka.

Druga študija se je osredotočila na povezavo med vnosom istih konzervansov in nastankom sladkorne bolezni tipa 2. Raziskovalci so ugotovili, da so imeli udeleženci, ki so v prehrani zaužili največje količine nekaterih konzervansov, nekoliko večje tveganje za razvoj sladkorne bolezni tipa 2 v primerjavi z udeleženci z najnižjim vnosom. Tudi v tem primeru je šlo za zmeren, a statistično zaznaven porast tveganja, ki se kaže na ravni celotne populacije.

Raziskovalci se pri razlagi rezultatov zavedajo, da je prehrana kompleksna in da ljudje, ki uživajo veliko predelanih živil z visokim deležem konzervansov, pogosto živijo tudi manj zdravo na drugih področjih. Zato so skušali v analize vključiti številne življenjske dejavnike, vendar vedno ostaja možnost, da del opazovanega tveganja izhaja iz drugih, ne povsem zajetih vplivov. Kljub temu se vzorci, opaženi v obeh študijah, ujemajo s širšimi pomisleki glede vpliva močno predelanih živil na presnovno zdravje.

Kot piše The Guardian, so zunanji strokovnjaki, ki niso sodelovali v raziskavi, ob objavi študij poudarili, da rezultati ne dokazujejo neposredne vzročne povezave, temveč opisujejo statistično povezavo med višjim vnosom konzervansov in nekoliko večjim tveganjem za raka oziroma sladkorno bolezen tipa 2. Takšne opazovalne študije temeljijo na samoporočanih prehranskih navadah in so z metodološkega vidika manj natančne kot klinične raziskave, vendar so zelo dragocene, ker vključujejo veliko število udeležencev in daljše časovno obdobje spremljanja.

Strokovnjaki zato ne pozivajo k pretiranemu strahu ali dramatičnim, čez noč sprejetim spremembam, temveč k preudarnosti. Potrošnikom svetujejo, naj se, kadar je mogoče, odločajo za manj predelana živila in pestrejšo prehrano, bogato z zelenjavo, sadjem in osnovnimi živili, pri katerih je vsebnost aditivov manjša. Ugotovitve študij podpirajo splošna priporočila, da je smiselno omejevati pogosto uživanje močno predelanih živil, ne da bi pri tem prišlo do neupravičenega strašenja ali stigmatizacije posameznih izdelkov.

The Guardian poroča tudi, da bi lahko rezultati prispevali k prihodnjim razpravam o regulaciji uporabe določenih konzervansov, vendar je za vsakršne spremembe zakonodaje potrebnih več raziskav, ki bi potrdile ugotovitve in bolje razložile možne biološke mehanizme. Do takrat ostaja glavno sporočilo, da se tveganje zmanjšuje z uravnoteženo prehrano, v kateri močno predelana živila niso v ospredju, temveč predstavljajo le občasno izbiro.

Obe francoski študiji ne prinašata enostavnih odgovorov, temveč dodajata pomemben del mozaika k razumevanju vpliva konzervansov in močno predelanih živil na zdravje. Povečano tveganje za raka in sladkorno bolezen tipa 2, ki so ga zaznali pri najvišjih vnosih nekaterih konzervansov, je relativno zmerno, vendar dovolj pomembno, da upraviči previdnost. Za vas kot potrošnike to pomeni predvsem, da je smiselno redno preverjati sestavo živil, zmanjšati odvisnost od močno predelanih izdelkov ter svojo prehrano graditi na čim bolj nepredelanih, svežih in raznolikih živilih. Tak pristop ne zmanjšuje le potencialnega tveganja, povezanega s konzervansi, temveč prispeva tudi k boljšemu splošnemu zdravju in manjšemu tveganju za številne kronične bolezni.

Vir: The Guardian