5 stvari, ki se zgodijo v tvojih možganih, če se učiš v zadnjem trenutku

 Saj bo šlo; kavo in eno energijsko pijačo (link do članka od prejšnjega meseca) bom spil, pa bo. Petdeset strani skripte v osmih urah; izziv, s katerim sem se med študijem že ničkolikokrat srečal. Kaj pa se bo dejansko dogajalo v glavi med tem nočnim maratonskim učenjem?

Ker je do izpita samo še nekaj ur, te hitro začne grabiti panika. Možgane preplavita adrenalin in kortizol, ista hormona, ki bi se pojavila, če bi bežal pred levom. V paniki se tvoje telo zbudi, tudi sposobnost osredotočanja je večja. A pozor! Zapomniš si površinske podatke, resnično razumevanje pa je prej okrnjeno kot izboljšano. 

Za piflanje v zadnjem hipu je panika torej lahko do neke mere koristna, a znanje ne bo ostalo dolgo, saj ne razumeš resničnih povezav med koncepti. Prav tako možgani v tem stanju težko ločijo med bistveno pomembno informacijo in nepomembnim postranskim dejstvom. Tudi če pod stresom v glavo lažje nabašeš kup informacij, bo šlo verjetno za megleno gmoto brez repa in glave, iz katere bo težko izluščiti bistvo ali učinkovito sklepati.

Možgani imajo neverjetno zmožnost shranjevanja informacij. A količina informacij, ki jih lahko naenkrat stlačiš v ta organ, je omejena. Če želiš nekaj resnično obvladati in razumeti, je treba to informacijo večkrat slišati v vse večjih časovnih intervalih, vmes pa tudi razmišljati o naučenih konceptih in jih umestiti v spominske mreže obstoječega znanja, ki v možganih že obstajajo. 

Ko zadnji večer v možgane poskušaš stlačiti 50 strani dolgočasnih alinej, se celoten dolgotrajen proces učenja seveda ne more odviti. Namesto kakovostnega, globinskega učenja se v najboljšem primeru lahko napiflaš najpomembnejše stvari in zblefiraš vse ostalo. Metanje velike količine naključnih informacij v glavo pogosto vodi v simptom na koncu jezika; vprašanje ti je znano, veš, da si o tem bral, a ne moreš priklicati celotne vsebine.

Če se učiš zadnjo noč, bo od spanja zelo verjetno ostalo bore malo. Najbolj kritična faza, ki bo botrovala nezavidljivim dosežkom na testu ali izpitu, je faza spanja REM. S frazo, da je spanje za šibke, se morda strinjajo nekateri motivacijski guruji, nikakor pa ne tudi tvoji možgani. Sploh med spanjem REM možgani sortirajo in shranjujejo informacije v dolgoročni spomin. Kar si se naučil, se utrjuje, čisti in povezuje. Nobena kava ne bo nadomestila tega procesa. Ironično je, da ti bo na izpitu ali testu pogosto šlo bolje, če greš spat dve uri prej, namesto da dve uri več zreš v učbenik.

Le redko je učenje zadnji hip prijetna izkušnja. Večinoma gre prej za panično obupavanje nad količino snovi in razmišljanje o katastrofalnih posledicah, ki nas čakajo, če se ne uspemo prebiti čez celotno skripto. Panika nas morda res motivira, negativni scenariji pa spodbudijo, da za zvezkom potrpimo še kakšno uro dlje. A hkrati začnemo naučeno snov povezovati z negativnimi občutki, ki smo jih čutili ob učenju. 

Ko preberemo vprašanje na testni poli, nas pogosto znova preplavi panika, tudi če poznamo odgovor. Ustvarili smo namreč asociacijo čustva s snovjo. Biologija po novem pomeni panika – ne bo težko le na tem testu, odslej bo ta predmet za vedno povezan s slabimi občutki, kar bo pomenilo, da nam bo naslednjič še težje sesti za zvezek.

Če sam raziskuješ koncept ali področje, ki te veseli, gre za prav prijetno aktivnost. Ob vsakem novem razumevanju ali povezovanju z obstoječimi koncepti se sproži dopamin, ki nas spodbuja, da nadaljujemo s trenutnim početjem. Če se učimo zadnji hip, večinoma tesnoba, strah in panika prevladajo nad tem ciklom. 

Vse možnosti, da bi nas snov začela zanimati in da bi nam steklo, so splavale po vodi, ko smo odlašali do zadnjega hipa. Ker pri učenju nismo dobili nobene nagrade, smo jasno tudi brez motivacije, da bi se po izpitu malo bolj redno usedli za zvezke. Začne se začaran krog, ko učenje postane kazen. Ker učenje povezujemo s paniko, bomo odlašali do zadnjega hipa, ko nas spet zgrabi panika, in ponovili neprijeten cikel. Dokler je učenje v naši glavi enačeno s trpljenjem, bomo težko premagali prekletstvo zadnjega hipa.

Instant rešitev ni. Možgani niso narejeni za panično maratonsko učenje zadnji hip, ampak za postopno, prijetno spoznavanje in povezovanje konceptov. Jasno je, da je sprotno učenje velikokrat nedosegljiv mit. A dobra novica je, da lahko že s tem, ko začnemo recimo tri dni pred izpitom, naredimo prvi pomemben korak. Glavni cilj je, da se izognemo paniki. Če bomo zadnji dan pred testom že približno vedeli, za kaj gre, bo to nenadoma postal veliko bolj dostopen cilj.