Kaj je doomscrolling in zakaj uničuje vaše mentalno zdravje?

Tri ure kasneje še vedno strmite v zaslon, gledate že dvanajsti 'reel' o tem, kako bi morali živeti svoje življenje, ustanoviti podjetje in biti bolj fit. Počutite se uničeno, izpraznjeno in sovražite samega sebe. Z razlogom se reče doomscrolling.

Zakaj se reče doomscrolling in ne "enjoy scrolling" ali "fun scrolling"? Ker z neskončnim brskanjem ne uživate; niti prijetno ni niti nimate občutka izpolnjenosti, ampak samo bežite. Preprosto zapravljate čas, da bi zbežali pred tisto obveznostjo, odgovornostjo ali občutkom, pred katerimi bi želeli pobegniti. Težava je, da doomscrolling ne prinese nič užitka. Prej gre za digitalno samopomilovanje in utapljanje v paralizirajočih občutkih groze, ki vas, jasno, na koncu pusti še bolj praznega kot na začetku.

Težava, pred katero bežite, je večinoma jasna: morate narediti domačo nalogo, pa raje odprete TikTok. Morali bi poklicati punco, pa namesto tega brskate po Instagramu. Želite se pogovoriti s šefom o tem, da si zaslužite višjo plačo, pa se je lažje zateči v varno zavetje 'reelsov'. Beg pa ni nujno slab; včasih pač potrebujete nekaj, kar sprosti nabrano energijo, preden se lahko soočite z izzivom. Če vas nekaj muči in greste na tek, se vrnete bolj energični in sposobni soočiti se z izzivom, ki vas čaka. Če greste na pogovor z dobrim prijateljem, dobite navdih in podporo. Doomscrolling pa ni tak. Ne opremi vas z veščinami, ki bi vam pomagale, ne navdihne vas, ne sprosti vas. V resnici je ena najbolj neproduktivnih motenj, ki obstajajo.

Tisto, kar se zgodi z vašimi možgani med neskončnim brskanjem, je za kakršnokoli kasnejšo produktivnost katastrofalno. Vsa ta kemija, ki se sproži – dopamin, serotonin, adrenalin –, vam onemogoči, da bi se potem soočili z realnostjo. Če ste 30 minut brskali, potem pa odprete zvezek, da bi se začeli učiti, je vaša sposobnost soočanja z resničnim svetom praktično na ničli.

Je kot pri odvisniku od kokaina, ki je ravno vstopil v odtegnitveno fazo in bi se zdaj moral lotiti dela. Nemogoče. Če smo malo cinični, vam kokain v prvi fazi vsaj da občutek evforije in energičnosti, ki vam lahko pomaga začeti z nalogo. Doomscrolling vam po drugi strani ne da ničesar. Samo izpraznjenost. Samo občutek, da ste zapravljali čas. Samo tisto gnilo počutje, da ste spet popustili in izgubili nadzor nad seboj.

Mogoče mislite, da boste našli tisti en motivacijski video, ki vam bo pomagal. Da boste nekje v globinah vira vsebin odkrili rešitev za svoje težave. Verjetnost, da se to zgodi, je žal zelo majhna. Algoritem vas pozna in ve, da je del vaših možganov neverjetno primitiven in bi naredil vse za še en trenutek užitka. In ker je cilj algoritma to, da vas zadrži na platformi, ne to, da končno dobite motivacijo in začnete pisati seminarsko nalogo, te motivacije v serviranih vsebinah žal ne boste našli nikoli.

Težava z doomscrollingom je torej trojna: ne uživate v njem, postajate vse bolj odvisni, obveznosti pa se kopičijo v neskončnost. To je digitalna past, iz katere se je zelo težko rešiti. Ampak rešitev obstaja. O tem, kako, pa v naslednjih prispevkih.