Nočna budnost in zgodnje vstajanje: kako najti ravnovesje?

Če se siliš v spalni ritem, ki ti biološko ni usojen, so zgodnja jutra pogosto videti približno tako: ob desetih piješ peto skodelico kave, ob dveh si že popolnoma izčrpan in popoldne preležiš ... Dokler te zvečer, ko bi po svojem urniku moral iti spat, ne preplavi nov val energije, proti kateremu se boriš, ker želiš iti v posteljo, da boš zjutraj naspan. Guruji nas prepričujejo, da moramo vstajati zgodaj, če želimo biti uspešni – a če ti takšen način dela ni usojen, boš ves čas plaval proti toku. In verjetno izgubil.

Guruji pravijo, da se uspešni ljudje zbujajo ob petih zjutraj. Raziskave pa kažejo, da približno četrtina ljudi bolj spada v kategorijo sove – najbolj budni in produktivni so ravno zvečer. To, v katerem delu dneva boš lahko najbolj produktiven, je zapisano v tvoji DNK. Našim daljnim prednikom je to koristilo; zjutraj so pleme čuvali tisti, ki so bili jutranji tipi, zvečer pa tisti, ki imajo največ energije po sončnem zahodu. Težava je, da te sodobna družba hoče prepričati v to, da je v redu le, če si jutranji tip. Tvoj spalni kronotip je biološka ura, ki določa, kdaj boš najbolj buden in kdaj najbolj utrujen; ker je v veliki meri biološko pogojena, se je zelo težko boriti proti njej. Tudi če se prisiliš, da vstaneš ob šestih zjutraj, boš težko karkoli ustvaril, če se tvoje telo naravno zbudi šele pozno popoldne. Svet je narejen za jutranje tipe – če to nisi, a se zbujaš ob šestih, je to podobno, kot da bi levičarja silili pisati z desnico. Verjetno torej nisi samo len. Okej, verjetno si tudi len, ampak to ni glavni razlog za tvojo nizko motivacijo.

Približno enkrat na dan mi Instagram servira objavo o tem, da uspešni ljudje vstajajo ob petih zjutraj. Resnica je, da je to za 75 % populacije obupen nasvet. Če si naravno sova, a se siliš v zgodnje vstajanje, bo to hitro vodilo v kronično utrujenost, ne v večjo produktivnost. Če ti glava pravi, da bi se moral, tako kot tvoj spletni idol, zbujati pred sončnim vzhodom, tvoje telo pa vsako jutro kriči: raje umrem, verjetno sodiš med 75 %. Posledice so slabša produktivnost, več napak in možganska megla, ki se vleče še ves dan. Namesto da bi bil v načinu globokega dela vsako jutro štiri ure ultraproduktiven, si vsak dan 16 ur neproduktiven. Poleg tega s takšnim pristopom hitro razviješ občutek krivde; nekaj mora biti narobe z mano, če vse delam prav, pa sem vseeno ves čas izčrpan!

Spoznaj sebe in svoje telo – vse znanje in tehnike jutranje produktivnosti ti nič ne pomagajo, če ne ustrezajo tvojemu telesu in naravnemu ritmu. Namesto goltanja generičnih vsebin se poskusi umakniti in prisluhniti naravnemu ritmu svojega telesa. Sliši se kičasto, ja, ampak je edini način, da najdeš pristop, ki bo resnično in na dolgi rok ustrezal tebi. Če ugotoviš, da pač nisi jutranja oseba, to ni razlog za paniko; ustvari si urnik, ki spoštuje in upošteva tvoj ritem. Zjutraj pač opravi enostavnejše, rutinske stvari, težje in kreativno delo pa brez slabe vesti prestavi na poznejši čas. Če te (poletna) služba ali šola vseeno sili v zgodnje vstajanje, je lahko popoldanski počitek – tudi če je le 20 minut – tisto, kar potrebuješ, da boš lahko naravni večerni naval energije dejansko izkoristil.

Namesto da se boriš proti svoji biologiji, jo sprejmi in delaj s tem, kar ti je narava dala. A tudi sprejemanje sebe mora biti postopno, da telesa ne podvržeš še večjemu šoku. Če si telo z leti prisilil, da se zbuja ob šestih, naj ta članek ne bo povod za to, da se čez noč začneš zbujati ob desetih. Postopno prestavljanje časa vstajanja – maksimalno pol ure na teden – ti bo omogočilo, da ustvariš rutino, ne da bi dodatno izčrpal telo. In ko rutino enkrat imaš, se je poskusi čim bolje držati; idealno je, da čez vikend od nje ne odstopaš za več kot uro (čeprav je jasno, da je to pri vsem žuranju, ki ga zamujaš, pač težko doseči). Na kratko: ni treba, da si jutranji človek. Samo najti moraš način, da preživiš v svetu, ki je narejen za jutranje ljudi.