Zakaj se jeseni vsi počutimo tako utrujeni?

Poleg lepih jesenskih barv in obilice naravnih plodov jesen prinese tudi manj prijetne stvari. Med njimi tudi jesensko utrujenost. Večina ljudi poroča o tem, da so s spremembo vremena in vse manjšo količino sonca fizično (in čustveno!) opazno bolj izčrpani. Ne gre samo za placebo, ki ga sproža ljubljanska megla, gre za konkretne biološke razloge, ki lahko naše telo popolnoma vržejo iz ravnotežja.

Sonca je vse manj; še dober mesec nazaj smo do poznih večernih ur lahko lovili zadnje sončne žarke, zdaj pa že ob petih pade mrak. Tak hiter prehod na krajši dan zmede tvojo notranjo uro, kar vpliva na tvojo raven energije čez dan. Sploh možgane zmede pomanjkanje jutranje svetlobe; melatonin, hormon, odgovoren za spanje, v mračnem jutru ostane povišan, zaradi česar je veliko težje opravljati vse jutranje aktivnosti, v katere siliš svojo utrujeno glavo. Prehod na zimski čas je še dodatno zmedel naš notranji ritem; ura daljšega spanca, ki smo je bili deležni prejšnji vikend, žal ne bo nadomestila zmede, ki jo je ta premik povzročil v naši glavi.

Zima evolucijsko gledano ni bila čas za pretirano aktivnost; večinoma smo se zatekli na toplo in živeli od zalog, ki smo jih nabrali čez poletje. Večina nas je torej sprogramirana za zimsko hibernacijo, ne aktivnost. Ker se naše šole, fakultete in kariere temu niso prilagodile, svoje telo v resnici silimo v nenaravno raven energije, ki se ne sklada s signali, ki jih dobivamo od zunaj. Modra svetloba, s katero nas že zgodaj zjutraj obsije monitor našega prenosnika, ne more nadomestiti žgočega jutranjega sonca, ki nas je zbujalo še dober mesec nazaj.

Na utrujenost vplivajo tudi drugi, na prvi pogled manj pomembni dejavniki. Če nas je poleti dehidrirala vročina (link do članka o dehidraciji), nas je sonce vsaj opozarjalo na to, da moramo spiti več tekočine. A tudi pozimi je potreba po hidraciji velika, sploh zato, ker ogrevani prostori pomenijo (zelo) suh zrak. Ker nas hkrati nič ne opozarja na to, da telo potrebuje več tekočine, velikokrat pozabimo na svojo steklenico z vodo. Dehidracija (jasno) vodi v utrujenost in nižjo raven energije, a v tem letnem času vse prevečkrat ostane nediagnosticirana.

Problem jesenske utrujenosti je, da hitro sproži začaran krog. Ker nimamo energije, postajamo vse manj aktivni. Ker nismo (telesno) aktivni, postanemo še bolj utrujeni. Hitro se spet razvijejo lenobne razvade, kot je odlašanje in brezciljno poležavanje, ki se jim je težko upreti (tudi zato, ker nimamo energije). Glavni cilj mora biti, da ostanemo aktivni in pazimo, da se normalna utrujenost ob spremembi vremena ne spremeni v opustitev vseh dobrih navad, ki smo jih gradili v preteklih mesecih.

Zjutraj je telo treba zbuditi s svetlobo; tudi če je zunaj dež, megla in mraz, bo dnevna svetloba veliko boljša in primernejša budnica od računalniškega zaslona. Splača se zadostno hidrirati, da odpravimo vzrok jesenske dehidracije, in predvsem ohraniti zadostno količino gibanja. Jasno je, da tek v jesenski megli ni tako prijeten kot v jutranjem poletnem soncu; a če bomo začeli izpuščati osnovno gibanje, bomo možganom poslali dodaten znak, da je res čas za spanje. Prav je, da si odpočijemo. Nikakor pa ni prav, da v nekaj mesecih zimske otožnosti popolnoma zakrknemo.