Marko Roblek: Disciplina je pomembna vrednota in maraton sam po sebi zahteva, da ga spoštuješ

Moj prvi maraton je bil prav prvi Ljubljanski in verjamem, da se vsi, ki smo kadarkoli odtekli maratonsko razdaljo, prvega spominjamo s posebno sentimentalnostjo. Na nek način je bil to moj zrelostni izpit, s katerim sem vstopil v svet odraslih moških. Skozi leta sem na njem doživljal marsikaj, dosegal svoje osebne rekorde, spremljal prijatelje pri njihovih maratonskih poskusih, v zadnjem desetletju in pol pa je ta maraton tudi moje posebno poslanstvo. Ko se z ekipo našemimo in tečemo bolj sproščeno, kot bi lahko - to je naše sporočilo ostalim, naj si bo tekačem ali navijačem, da bi rekreacija morala biti tisti del našega vsakdana, ki nas polni, ki nam daje energijo, ki nas plemeniti in druži, ne pa zgolj izčrpava in skoraj sili v tekmovalnost. Disciplina je pomembna vrednota in maraton sam po sebi zahteva, da jo spoštuješ. Nikakor pa ne za ceno posameznikove samodestrukcije. Pa seveda preprostost, enostavnost bivanja in ustvarjanja – to mi je blizu in tak bi moral biti tudi tek in nenazadnje maraton. In če že omenjate ritem: konec oktobra je kot nalašč pravi termin za simbolični zaključek tekaške sezone, za druženje, za potegniti kako črto in za pogled v prihodnost.

Najbrž je lažje, če si malo introvertiran, če ti ni težko shajati sam s seboj, se s seboj tudi prepirati, pa kontemplirati, premlevati ideje in se dotikati tudi težkih problemov. Tisti presežek kisika mi razburka možgane, mi noro poživlja telo in v kombinaciji vzbuja množico novih idej, kreativnih rešitev, poslovnih nastavkov in tudi obračunov z lastnimi napakami. Tek prav gotovo zame ni beg, je zgolj odmik, da nase in na stvari okoli sebe pogledam z druge perspektive. Verjamem, da sem zaradi teka boljši na vseh področjih svojega delovanja: kot organizator, kot kreator, pisec, svetovalec, nenazadnje pa tudi kot mož in oče.

Preden sem odkril minimalistično obutev, sem na novo odkril lastne bose noge. Kakšno razodetje! Najprej malo za hec, potem pa sem brez obutve resno tekal tudi na maratonskih razdaljah in tako dodal neverjetno novo dimenzijo doživljanju teka. Bos čutiš vso raznovrstnost tekaških podlag, ki te silijo v to, da se prilagajaš v vsakem trenutku, pa temperaturne nianse, potencialne nevarnosti in tako naprej. Ker se ne zanašaš več na blaženje copat, moraš pristajati bolj mehko in izkoriščati naravno blaženje. Vsak trenutek moraš biti bolj prisoten in čuječ, a niti ne v tistem napornem smislu – igrivost v gibanju sedaj pride res do izraza. Minimalistična obutev je najboljši približek bosemu teku, pa še manj stigmatizirana je. V nekem družbenem in družabnem okolju se težko giblješ bos brez nenehnega pojasnjevanja, medtem ko si v minimalistični obutvi skorajda neopažen. Stik s podlago, ki si ga tako pogosto odvzemamo, je po mojem mnenju bistven, da se celostno razviješ kot tekač in da razumeš, kaj tvoj gibalni aparat v vsakem trenutku sploh počne in izvaja.

Mislim, da je bil profesor Tim Noakes prvi, ki je predlagal teorijo notranjega regulatorja, torej predela v možganih, ki tudi pri utrujenem telesu ve, do kje in do kdaj se telo lahko napreza. Ponavadi smo še daleč od limita, ko začne boleti, in zato imamo še precej maneverskega prostora, tudi če in ko mišice začnejo protestirati. Vsakega tekača slej ko prej začne zanimati, kako daleč lahko gre, kako hitro lahko gre in česa je res sposoben. In to te žene iz dneva v dan, da malo trpiš, pa potem še malo trpiš in sčasoma si sposoben trpeti zelo dolgo in se hkrati tudi ob tej bolečini počutiti dobro. Pa ne gre za mazohizem, kot bi znal pripomniti kakšen netekač; prej za način bivanja, ki te malo pahne iz cone udobja, ki te izziva, straši. Vse to se da natrenirati – in ob teh rednih rutinah ugotavljaš, da če si fizično sposoben več, kot si si kdajkoli predstavljal, si najbrž tudi mentalno, intelektualno ... In ta misel te ciklično poganja na nove in nove izzive, maratone, te motivira.

Če govoriva tudi o negativnih posledicah teka, staranju, regeneraciji, poškodbah – bi težko rekel, da sem kakršnakoli izjema v svetu mnogoterih tekačev. S tekom sem si prav gotovo okrepil telo, posebej gibalni del, pa tudi kardiovaskularni sistem in možgane. Ne gre pa brez kakih neumnosti, ki jih počneš, ko ti pokajo koščice, se vnemajo kite in trgajo mišice. Sam lahko rečem, da sem dal skozi skoraj vse tipične tekaške poškodbe in da se jim težko v celoti izogneš. Če stroj uporabljaš, pa tudi če ga redno vzdržuješ, se kakšna manjša napaka slej ko prej prikrade v delovanje. Seveda se iz vsake poškodbe nekaj naučiš: ali imaš malo slabšo tehniko, pa so mišice in kite napačno obremenjene. Občasno pretiravaš (ker misliš, da si mlajši ali boljši, kot si zares), plačaš s preobremenitveno poškodbo ali zvitim gležnjem – upajoč na koncu, da te je lekcija naučila, da drugič tega ne boš več počel. Vzdržljivost pa je ena tistih, ki tudi skozi leta najmanj izgublja, ko te začne zapuščati hitrost, agilnost in hitra regeneracija. Zato se je morda s staranjem in popuščanjem pri teku zaradi vzdržljivostne komponente lažje sprijazniti s staranjem kot pri kaki drugi dejavnosti.

Množične prireditve so res odlična priložnost za prikaz tudi netekačem, da je tek na en način zelo družabno dejanje. Četudi mora vsak sam preteči tisto razdaljo, pa je občutek, da smo vsi v istem čolnu, in to ohrabruje. Občutek skupnega trpljenja povezuje še bolj kot skupno veseljačenje. Marsikateri maraton sem pretekel sam s seboj, tudi na rezultat, a vedno je v tisti množici prišlo do interakcij, krajših izmenjav, morda samo kimljajev, teka z ramo ob rami, ko nezavedno vlečeš naprej še sotrpina, on pa hkrati tebe. V Ljubljani, pa tudi drugje, kjer smo se šemili ali tekli v skupini bolj za zabavo kot zares, pa je vse skupaj ena velika parada smeha, druženja in razvedrila. Tako eno kot drugo (in vsa raznovrstnost vmes) mi še po več kot 30 letih ohranja voljo, da grem še enkrat pa še enkrat in tako naprej.

Kaj pa vem, morda tisti dnevi, ko bi šel rad teč, pa zaradi počitka pred dirko ne smem. Malo se šalim, z leti to seveda ni več problem, tudi ker sem pravo tekmovalnost (upam vsaj) izživel v mlajših letih. Dolgi teki so izziv, ker so naporni, ker pri njih že moraš razmišljati, da boš zraven tudi vnašal tekočino in kalorije, hkrati pa se boril z željo, da bi vseeno malo skrajšal vse skupaj. Je pa res, da mi za razliko od dolgih tekov izjemno ustrezajo daljša hribovska ali trail pohajkovanja, ki so malo manj intenzivna kot dolgi, vseeno pa za komponento navajanja na daljšo obremenitev lahko naredijo ogromno – in na koncu tudi štejejo za trening.

Odkar pomnim, sem imel težave z žulji zaradi preozke obutve. Ko so se začele še težave s koleni in ko sem ugotovil, da v minimalistični obutvi (ali bos) lahko nagovorim oba omenjena problema, seveda dileme ni bilo več. Seveda sem bil na začetku precej počasnejši in sem potreboval kako leto ali dve, da so se stopala navadila na novo obremenitev, da so se okrepili gležnji, Ahilove tetive in meča. Potem pa ni bilo več nobenega problema: tako sem lahko odtekel dokaj hiter maraton ali celo stokilometrsko razdaljo. Bistveno pri tehniki, če že sprašujete, je malo krajši korak in večja frekvenca, lažje pristajanje pod telesom in ne več pristajanje na peto. Udarci ob tla niso več tako agresivni in tudi premočrtno premikanje naprej je brez tega zaviralnega momenta lažje.

Ko sem tekel na zadnjem kilometru svojega prvega bosega maratona, sem se počutil neverjetno. Rahlo žareča stopala, ki so v par urah prekoračila celo mesto, spoznala vse predele, vse ceste, razdrapane robnike, raztresene kamenčke in hladne senčne, z listjem posute obvoze, so vriskala! Sam se večkrat pohecam, da bi županu mesta lahko svetoval, kateri del ceste je nujno treba popraviti in osvežiti asfaltno podlago. Živo se spominjam tudi vseh maratonov, kjer sem bil neke vrste zajček. Preteči maraton s človekom, ki teče svojega prvega, je neverjetno nagrajujoče, tudi če si počasnejši, kot bi lahko bil.

V bistvu se ta zavest oblikuje od trenutka naprej, ko si tekač zada cilj, da bo pretekel maraton. Najbrž že takrat, ko se odloči za tek, ko teče, razmišlja in sanjari, da nekoč pa morda odteče kraljevsko razdaljo. Vsaj pri meni je bilo tako. Maraton sem osmišljal in ga imel za neko nedosegljivo razdaljo tudi, ko sem že začenjal teči kot nedoletni najstnik. Kasneje, ko maratone že tečeš, greš slej ko prej tudi v Atene in na Maratonsko polje, kjer se je vse skupaj začelo. Neverjetna izkušnja je tam preteči maraton. Kot da bi prišel domov.

Kaj je res vračanje nazaj k naravi, o čemer dandanes veliko beremo in poslušamo, je veliko vprašanje, ki odpira prostor za široko debato. Težko pa bi rekel, da bosonogi tek ni nekaj najbolj naravnega, kar je. Popolnost ni dosežena takrat, ko ni več kaj dodati, temveč takrat, ko ni več česa odvzeti, je nekoč priobčil Antoine de Saint-Exupery. Kako bolje doživljati svet skozi tek, kot pa s čim bolj preprosto, surovo izpostavljenostjo, kot je mogoče. Potem si še malo bolj ponižen, vsaj v odnosu do tistega, kar je bistveno večje, kot si ti. Bosonoga obutev je pač najboljši približek tistega, kar bi pri gibanju doživljali, ko ni vmesne pregrade do resnične narave. Najprej je v taki obutvi teči precej težje, saj se moraš tako fizično kot mentalno bolj angažirati, sčasoma postane lažje, prosto, svobodno.

Manj je več, je prva misel, ali pač slogan, ki mi pride na misel. Naj si bo v smislu, da je dovolj že nekaj kilometrov, da zadostim potrebi po gibanju, naj si bo, da tudi v enostavnejši obutvi in opravi lahko enako kakovostno tečem. Ali pa še bolj. Druga misel pa je, da je potrpljenje pač božja mast. In tek te tega nauči v vsej svoji univerzalnosti.

Spomnim se, da sem otroke, ko so bili še manjši, po igriščih, po mestu, po poteh preganjal in naganjal bose. Nekateri starši so bili hudi name – predvsem zaradi tega, ker so potem hoteli biti bosi tudi njihovi otroci. Zdi se mi, da bi marsikatero filozofijo, ki je bila nekoč zgolj del človekovega bivanja, lahko zelo lepo razložili in oživeli, če bi začeli pri najmlajših.