Luskavica ni le kožna težava, temveč sistemska bolezen

Psoriaza oziroma luskavica ni zgolj kožna težava, temveč kronična, sistemska vnetna bolezen, ki lahko pomembno vpliva na kakovost življenja bolnikov. Revmatologinja Katja Perdan Pirkmajer je ob tem na okrogli mizi, ki jo je organiziralo Društvo psoriatikov Slovenije, poudarila, da ima luskavica tudi višje tveganje za številne pridružene bolezni.

Tema letošnjega dne je tako luskavica in pridružene bolezni, s katero želijo v društvu bolnikom sporočiti, da luskavica ni samo nekaj, kar je dejansko vidno na koži, ampak je to nekaj več, je dejal predsednik društva Jan Koren. "Zato v zadnjem času govorimo o psoriatični bolezni, pod to pa vključujemo spremembe na koži in tudi pridružene bolezni, kot so kardiovaskularni zapleti, psoriatični artritis in ostale," je pojasnil.

Perdan Pirkmajer je sicer poudarila, da enovitega odgovora, zakaj se psoriatični artritis razvije, ni, so pa določeni znaki. Bolj pogosto se denimo razvije pri posameznikih, ki imajo hudo luskavico ali prizadete nohte.

Za zdravljenje luskavice se uporabljajo različne vrste terapij, odvisno od oblike in stanja bolezni. Lokalna terapija se tako uporablja za blago obliko, kjer je prizadetost telesne površine z psoriatičnimi spremembami do tri odstotke, je pojasnil dermatolog Pij Bogomir Marko. V primeru, da s tem niso uspešni ali pa je luskavica napredovala in prizadela do nekje 10 odstotkov kože, pa ob lokalni terapiji dodajo fototerapijo. Ta je zaenkrat še vedno vključena v stopenjsko zdravljenje, kjer pa ne vztrajajo več tako dolgo kot v preteklosti, ampak ob neuspehu te terapije preidejo na sistemsko zdravljenje, je še dodal.

Po mnenju Marka smo v zadnjih letih z biološkimi zdravili prišli v novo obdobje sodobnega zdravljenja luskavice. Ta se uporabljajo za zdravljenje srednje hudih in zelo hudih oblik te bolezni ter so v primerjavi s starejšimi oblikami zdravljenja bistveno bolj učinkovita in tudi varna.

Opozoril je, da za predpis biološkega zdravila kot prvega zdravila še vedno obstajajo določene omejitve s strani regulatorja. Najprej morajo poskusiti zdraviti s konvencionalnimi zdravili, ki so po besedah Marka sicer odlična za ustavitev procesa, omejitev vnetij, vendar na dolgi rok zaradi številnih stranskih učinkov v večini primerov za bolnike niso primerna, tudi zaradi drugih pridruženih bolezni.

Perdan Pikmajer je izpostavila, da je poleg terapije treba delati še na vsem ostalem. "Se pravi gibanje, zdrav življenjski slog, skrbeti za pritisk in za vse te ostale dejavnike, tako kot nekdo, ki nima luskavice," je dodala.

Marko si želi, da bi bila v prihodnje sodobna zdravila na voljo večjemu številu bolnikov, tudi tistim z blago obliko luskavice. Koren pa največji izziv vidi v dostopu do zdravljenja in si v prihodnje želi razvoja novih zdravil in kliničnih raziskav.

Tako Marko kot Perdan Pirkmajer menita, da je medsebojno sodelovanje med dermatologi in travmatologi sicer dobro, čakalne dobe pa načeloma kratke.