Jasne definicije diagnoz so izjemno pomembne za javno zdravje, saj vplivajo na vse od prilagajanja zdravljenja posameznikom do spremljanja bolezni v celotni populaciji. Nova obsežna raziskava, ki je bila objavljena v reviji Nature, ugotavlja, da bi imelo lahko na milijone ljudi po vsem svetu napačno postavljeno diagnozo debelosti. Doslej se je debelost tradicionalno ocenjevala s pomočjo indeksa telesne mase (ITM), ki izračuna razmerje med težo osebe in kvadratom njene višine.

Vendar pa strokovnjaki že dolgo opozarjajo, da je ta kazalnik preveč približen in premalo natančen za zanesljivo oceno zdravja. Zaradi teh pomanjkljivosti so strokovnjaki leta 2025 predlagali celovit nov okvir za definiranje debelosti, ki ponuja veliko boljši vpogled v dejansko stanje človeškega telesa in prinaša pomembne spremembe pri razumevanju te problematike v sodobni medicini.

Preizkušanje novih meril na več kot 800.000 odraslih posameznikih
Novi okvir iz leta 2025 je mednarodna skupina znanstvenikov zdaj temeljito preizkusila v praksi. V obsežni študiji so analizirali podatke 844.108 odraslih oseb iz štirih različnih skupin, ki so zajemale prebivalce Kitajske, Združenega kraljestva, ZDA in Španije, ter primerjali novo definicijo debelosti s tradicionalnim indeksom telesne mase. Rezultati so pokazali precejšnje napake pri uporabi stare metode. Podatki so namreč razkrili, da je merjenje zgolj z ITM spregledalo debelost pri kar 8,6 odstotka udeležencev raziskave. Po drugi strani pa je stari sistem do 3,1 odstotka ljudi napačno uvrstil v skupino z debelostjo, čeprav po novih merilih iz leta 2025 sploh ne bi spadali v to kategorijo. Če te ugotovitve prenesemo na celotno svetovno prebivalstvo, to pomeni, da milijoni ljudi po vsem svetu trenutno nimajo postavljene pravilne diagnoze.

Ključna razlika med klinično in predklinično debelostjo
Zelo pomembna novost tega okvira, poimenovanega CAD-debelost, je v tem, da jasno ločuje med klinično in predklinično debelostjo. Klinična debelost pomeni stanje, kjer odvečna maščoba dejansko že povzroča škodo notranjim sistemom in organom v telesu. Predklinična debelost pa pomeni, da ima posameznik sicer prekomerno telesno težo, vendar to še ni začelo škodovati njegovim telesnim funkcijam. Da bi zdravniki lahko natančno določili to razliko, novi sistem iz preteklega leta upošteva številne druge meritve in podatke. Mednje spadajo merjenje obsega pasu, izračun razmerja med pasom in višino ter podrobne meritve telesne maščobe. Poleg tega zdravniki aktivno iščejo znake poškodb organov ali fizičnih ovir, ki posamezniku otežujejo vsakodnevna opravila, kar omogoča razvrstitev ljudi v skupine brez debelosti, s predklinično ali s klinično debelostjo.

O pomenu teh ugotovitev je spregovoril tudi svetovalec za bariatrično kirurgijo Francesco Rubino s kraljevega kolidža v Londonu, ki pravi: "Ta študija kaže, da do ene tretjine vseh primerov debelosti predstavlja klinična debelost, aktivna bolezen, ki jo je treba kot takšno tudi zdraviti. Večina ljudi s predklinično debelostjo, vendar ne vsi, je ostala brez klinične debelosti celo desetletje." Rubino ob tem poudarja previdnost pri obravnavi: "Predklinične debelosti zato ne bi smeli samodejno obravnavati kot aktivno bolezen, niti je ne bi smeli odpisati kot neškodljivo. Nekateri ljudje morda potrebujejo preventivno zdravljenje, vendar se mora njegova intenzivnost ujemati z njihovim individualnim tveganjem." Strokovnjaki upajo, da bo širše sprejetje teh predlogov omogočilo, da se bodo sodobna zdravila za hujšanje, kot so zdravila iz skupine GLP-1, predpisovala tistim, ki jih resnično potrebujejo, in ne kar vsem z visokim ITM.

Velike razlike v tveganju za smrt in napovedi bolezni
Novi sistem prinaša tudi ključne informacije o dolgoročnih tveganjih za zdravje in življenje. Raziskava je namreč pokazala, da je bila klinična debelost povezana s 69 odstotkov večjim tveganjem za smrt v obdobju spremljanja, ki je trajalo več kot deset let. Pri ljudeh s predklinično debelostjo pa je bilo to tveganje višje za 19 odstotkov. To je precejšnja razlika, ki je s tradicionalnimi metodami diagnosticiranja sploh ne bi mogli zaznati. Epidemiolog An Pan z Univerze za znanost in tehnologijo Huazhong na Kitajskem zato poudarja: "Izrazite razlike v prognozi med klinično in predklinično debelostjo, ki so bile dosledno opažene v različnih državah in etničnih skupinah, podpirajo globalno sprejetje novega okvira za izboljšanje oskrbe in politik na področju debelosti po vsem svetu."

Te ugotovitve bi lahko pomagale tudi pri raziskavah na mnogih drugih področjih zdravja, saj bi zdravnikom olajšale ugotavljanje, ali je na primer bolezen srca posledica debelosti ali česa drugega. Znanstvena ekipa zdaj načrtuje nadaljnje študije, da bi preverila, kako je mogoče nova merila učinkovito uporabiti v praksi, in da bi še dodatno izpopolnila diagnostične tehnike. Prihodnje raziskave bodo preučile tudi vpliv različnih oblik zdravljenja na zdravje ljudi s klinično in predklinično debelostjo. Francesco Rubino ob tem zaključuje: "Pravilna določitev obsega oskrbe – zdravljenje obstoječe bolezni ali zmanjševanje tveganja – in prilagajanje njene intenzivnosti individualnim potrebam sta izjemnega pomena, tako za več kot milijardo prizadetih ljudi kot za zdravstvene sisteme. Ljudje z debelostjo si, tako kot vsi ostali, zaslužijo oskrbo, prilagojeno njihovim potrebam: nič manj in nič več."
Vir: sciencealert






























Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV