Zakaj virusi ob preskoku na človeka ne potrebujejo posebnih mutacij

Kot poroča ScienceAlert, nova analiza kaže, da številni zoonotski virusi pred preskokom na ljudi ne kažejo posebnih evolucijskih sprememb, ki bi napovedovale izbruh. Čeprav se ob pojavu nove bolezni pogosto zdi, da je virus pridobil nevarne mutacije, ki mu omogočajo širjenje med ljudmi, raziskava razkriva drugačno sliko.

Raziskovalci poudarjajo, da virusi pogosto izkoristijo okoliščine, ki jih ustvarjamo sami, od intenzivne živinoreje do poseganja v naravne habitate in trgovanja z divjimi živalmi. Ti dejavniki povečujejo možnosti, da pridemo v stik z virusi, ki so že prisotni v živalskih populacijah. Virus Nipah, ki je trenutno pod drobnogledom svetovne javnosti, je le eden izmed primerov, ki kažejo, kako hitro lahko pride do nevarnega preskoka, če so pogoji zanj ugodni.

Znanstvena ekipa je preučila genetske zapise virusov, ki so povzročili izbruhe bolezni, kot so influenca A, virus Ebola, virus Marburg, virus mpox, virus SARS-CoV in virus SARS-CoV-2. Cilj je bil ugotoviti, ali so virusi pred preskokom na človeka kazali znake posebnega naravnega izbora ali evolucijskih pritiskov. Kot navaja ScienceAlert, so raziskovalci analizirali tri faze:

- obdobje, ko virus kroži v živalskem gostitelju,

- obdobje tik pred preskokom na človeka,

- začetno fazo širjenja med ljudmi.

Rezultati so bili presenetljivi: v nobenem primeru ni bilo zaznati posebnih evolucijskih sprememb pred preskokom. Povečan evolucijski pritisk se je pojavil šele po tem, ko so se virusi začeli širiti med ljudmi.

Profesor Joel Wertheim z Univerze v Kaliforniji poudarja, da pandemični virusi pred preskokom niso nujno evolucijsko izstopajoči. Mnogi že v osnovi posedujejo sposobnost okužbe človeka, ključni dejavnik tveganja je torej naša izpostavljenost. Kot dodatno izpostavlja ScienceAlert, to krepi tudi dokaze, da so izbruhi, kot je pandemija bolezni covid-19, skladni z naravnim zoonotskim izvorom in ne z laboratorijskim pobegom.

Zanimivo je, da je ista metoda pokazala povsem drugačen vzorec pri ponovnem pojavu influence A H1N1 leta 1977. Virus je bil skoraj identičen sevom iz 50. let prejšnjega stoletja, kar je že dolgo vzbujalo sum, da ne gre za naravni pojav. Raziskava je potrdila, da je virus kazal značilnosti, ki so skladne z laboratorijskim gojenjem ali z uporabo oslabljenih virusnih sevov v cepivih. To podpira domnevo, da je šlo za nenamerni laboratorijski izpust, morda v okviru neuspelega poskusa cepljenja.

Kot poudarjajo raziskovalci, je za preprečevanje prihodnjih pandemij ključno razumevanje, da virusi pogosto ne potrebujejo posebnih mutacij, da bi preskočili na človeka. Največje tveganje predstavlja naša stalna izpostavljenost širokemu spektru živalskih virusov. To pomeni, da bi morali več pozornosti nameniti:

- nadzoru nad trgovino z divjimi živalmi,

- zaščiti naravnih habitatov,

- zmanjševanju tveganih stikov med ljudmi in živalmi,

- izboljšanju globalnega nadzora nad zoonotskimi patogeni.

S tem, ko bolje razumemo, kako pandemije dejansko nastanejo, lahko učinkoviteje usmerimo preventivne ukrepe in zmanjšamo možnosti za prihodnje globalne zdravstvene krize.

Vir: ScienceAlert