Po možganski kapi se je zbudila z ruskim naglasom

Tara Livingston, 56-letna prebivalka Ontaria, je novembra 2023 doživela možgansko kap. Po operaciji je pričakovala postopno in zahtevno učenje govora, saj so ji zdravniki napovedali dolgotrajno rehabilitacijo. A trenutek, ko se je prebudila iz anestezije, je bil popolnoma nepričakovan in zanjo izjemno pretresljiv; iz njenih ust je prihajal govor z izrazitim ruskim naglasom.

Tara pripoveduje, da je poskušala spregovoriti z medicinskimi sestrami, vendar je vsak poskus zvenel, kot da govori nekdo drug. Naglas je bil tako izrazit, da ga ni mogla ustaviti ali nadzorovati. Po kapi je razvila afazijo in apraksijo govora, kar je močno vplivalo na njeno sposobnost oblikovanja zvokov in besed.

Zdravniki so potrdili, da gre za sindrom tujega naglasa, redko nevrološko motnjo, pri kateri poškodbe možganov spremenijo ritem, melodijo in izgovorjavo govora. Posledica je govor, ki zveni, kot da prihaja iz druge države, čeprav oseba nikoli ni govorila tega jezika. Gre za stanje, ki lahko močno vpliva na občutek identitete in socialne interakcije.

Čeprav je Tara rojena Kanadčanka, jo ljudje zaradi njenega novega naglasa pogosto obravnavajo kot priseljenko. Sama priznava, da jo to izjemno prizadene, saj se mora nenehno pojasnjevati in opravičevati za nekaj, kar je posledica možganske poškodbe. Pogosto se znajde v situacijah, ko ji ljudje ne verjamejo ali mislijo, da se šali.

Ena najbolj neprijetnih izkušenj se je zgodila v pubu, kjer je ženska začela govoriti z njo v ruščini. Tara ji je mirno razložila, da ne zna ruskega jezika in da gre le za naglas, vendar je sogovornica vztrajala in jo je celo žalila v ruščini. Šele kasneje je izvedela, da jo je zmerjala z žaljivkami, kar jo je globoko prizadelo.

Tara priznava, da se zaradi svojega novega govora počuti, kot da je izgubila del sebe. Govor je bil pomemben del njene osebnosti, zdaj pa ima občutek, da jo je življenje postavilo v vlogo nekoga drugega. Zaradi posledic kapi ne more več delati in prejema invalidsko pokojnino, kar dodatno vpliva na njeno samozavest in občutek lastne vrednosti.

Da bi si povrnila svoj prvotni naglas, bo potrebovala vsaj dve leti intenzivne govorne terapije. Logopedi z njo postopoma obnavljajo pravilne govorne vzorce, vendar je napredek počasen in zahteva veliko potrpežljivosti. Tara si močno želi, da bi nekoč spet zvenela tako, kot je zvenela večino svojega življenja.

Kljub težki situaciji poskuša ohraniti kanček humorja. Pravi, da če bi lahko izbirala, bi si izbrala irski naglas, saj bi ji bil vsaj simpatičen. A za zdaj ostaja osredotočena na rehabilitacijo in upa, da bo sčasoma ponovno našla svoj glas.

Tarin primer razkriva, kako nepredvidljive so lahko posledice možganske kapi in kako močno lahko vplivajo na identiteto posameznika. Sindrom tujega naglasa je redek, a izjemno obremenjujoč, saj človeka postavi v položaj, kjer ga okolica ne razume, on pa se mora znova naučiti sprejeti samega sebe. Tara ostaja odločna, da bo s pomočjo terapije in podpore bližnjih nekoč spet govorila tako, kot je govorila vse življenje.