Možgani se s staranjem ne kvarijo, temveč inteligentno prilagajajo

Dolgo je veljalo prepričanje, da se naši možgani s staranjem preprosto iztrošijo, podobno kot stari stroji. Vendar pa nova študija kaže, da gre v resnici za proces prilagajanja, ki starejšim osebam dejansko bolj ustreza. Čeprav se morda težje spomnimo, kje smo parkirali avtomobil ali kdaj natančno imamo sestanek, za kar je odgovoren hipokampus, se hkrati krepi naš semantični spomin v frontalnem korteksu. To pomeni, da postajamo boljši pri razumevanju splošnih konceptov, pravil in širšega konteksta, kar so znanstveniki poimenovali hipoteza o adaptivnem staranju. Možgani torej ne slabijo, temveč se le drugače organizirajo.

V starejših letih semantični spomin, ki ga vodi čelni reženj, postane prevladujoč. To je spomin, ki obsega širšo sliko, splošno poučenost in razumevanje konceptov – denimo poznavanje pravil športa ali glavnih mest držav. Raziskovalci z Univerze v Arizoni trdijo, da preusmeritev aktivnosti morda ne predstavlja slabitve možganov, temveč optimizacijo njihovega dela. Namesto da bi možgani trošili energijo za kratkoročne podrobnosti, se osredotočijo na tisto, kar je dolgoročno pomembnejše. Gre za prerazporeditev nevronskih virov, kjer se nekatere povezave z leti celo okrepijo, kar je močan dokaz proti teoriji o preprostem propadanju.

Znanstveniki so navdih za svoje trditve našli tudi v naravi. Študija kaže na podobne pojave v živalskem svetu, kjer starejše živali, denimo slonice, postanejo tiste, ki čuvajo modrost cele skupine. Ko starajo, se tudi podgane bolj zanašajo na to, kar že poznajo. Ti rezultati kažejo, da reorganizacija možganov morda ni značilna samo za ljudi, temveč je splošno načelo pri vrstah z dolgo življenjsko dobo. Glavni namen tega procesa je evolucijski: tistim, ki dočakajo visoko starost, prioriteta postane prenašanje pomembnih izkušenj, ne pa to, kje so tisti dan našli hrano.

Zaključki te študije bi lahko spremenili način, kako ocenjujemo staranje možganov in kognitivne težave, kot je Alzheimerjeva bolezen. Morda bomo kmalu znali lažje ločiti naravne in celo pozitivne spremembe od tistih, ki so posledica bolezni. Znano je namreč, da se v zgodnjih fazah demence hipokampus obnaša nenormalno aktivno. To bi lahko pomenilo, da bolezen na neki način preprečuje možganom, da bi naredili svojo naravno 'nadgradnjo' in se preusmerili na frontalni korteks. S tem znanjem lahko medicinska znanost razvije nove metode zdravljenja, ki podpirajo možgansko prilagajanje.

Vir: miss7zdrava