Prehrana, življenjski slog in rak: kaj pravi znanost in zakaj so novi nikotinski izdelki posebej nevarni

O tem sem se pogovarjala s strokovnjaki z Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ), kjer so pojasnili, kaj o teh tveganjih pravi znanost in zakaj je preventiva še vedno najmočnejše orodje, ki ga imamo. V javnosti pogosto prevladuje prepričanje, da je zdrav življenjski slog ključni varovalni dejavnik pred rakom, hkrati pa se pojavlja dvom, ali lahko sploh presežemo tisto, kar nam je dano z dednostjo. Strokovnjaki z Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) opozarjajo, da je takšno razumevanje preveč poenostavljeno: meja med genetiko in vedenjskimi dejavniki ni jasna črta, temveč preplet, ki ga je treba razumeti v širšem kontekstu sodobnih znanstvenih spoznanj.

''Pri nastanku raka praviloma ne gre za izbiro med dednostjo ali življenjskim slogom, temveč za preplet več dejavnikov,'' pojasnjujejo na NIJZ. Dedni dejavniki pri manjšem deležu rakov res pomembno povečajo tveganje, vendar večina primerov raka ni posledica genetike, temveč staranja, okoljskih vplivov in vedenjskih navad. To pomeni, da dednosti ne moremo spremeniti, lahko pa pomembno vplivamo na dejavnike tveganja, ki jih poznamo in jih lahko obvladujemo. Med najpomembnejšimi izpostavljajo ''kajenje, čezmerno pitje alkohola, nezdravo prehrano, prekomerno telesno maso, pomanjkanje gibanja, izpostavljenost UV-sevanju ter nekatere okužbe''. Pomembno vlogo imajo tudi ''preventivni pregledi in vključevanje v presejalne programe'', ki omogočajo zgodnje odkrivanje bolezni.

Strokovnjaki poudarjajo, da meja med dednostjo in okoljem ni ostra. ''Oseba z dedno obremenjenostjo lahko z zdravim življenjskim slogom tveganje zmanjša, medtem ko nezdrave navade tveganje dodatno povečajo.'' Prav v tem prepletu se kaže odgovornost posameznika, pa tudi pomen javnozdravstvenih politik, ki ustvarjajo pogoje za bolj zdravo življenje. Na NIJZ ob tem opozarjajo na pomembno resnico, ki jo javnost pogosto spregleda: ''Zdrav življenjski slog ne pomeni jamstva, da raka ne bo, pomeni pa pomembno možnost za zmanjšanje tveganja ter boljše zdravje skozi celotno življenje.''

Sodobna znanost tako jasno kaže, da genetika ni usoda. Je del zgodbe, ne pa njen zaključek. Kako živimo, se gibamo, jemo, kakšnim tveganjem se izpostavljamo in ali se vključujemo v preventivne programe, vse to so dejavniki, ki pomembno oblikujejo naše dolgoročno zdravje. V času, ko se ljudje pogosto znajdejo v zmedi med nasprotujočimi si prehranskimi priporočili, strokovnjaki z NIJZ opozarjajo, da je ključ v razumevanju celotnega prehranskega vzorca, ne v lovljenju posameznih živil. Pravijo, da se pri preprečevanju raka prevečkrat iščejo hitre rešitve, čeprav znanost kaže precej bolj kompleksno sliko.

Na NIJZ poudarjajo: ''Pri prehrani je pomembno, da ne iščemo posameznih 'superživil', ampak gledamo celoten prehranski vzorec.'' Epidemiološki podatki po njihovih besedah jasno kažejo, da je z manjšim tveganjem za raka povezana prehrana, ''v kateri prevladujejo zelenjava, sadje, polnozrnata živila in stročnice, ob tem pa vsebuje manj predelanega in rdečega mesa ter manj energijsko gostih, močno predelanih živil.''

Posebej izpostavljajo vlogo vlaknin: ''Najbolj prepričljivi dokazi so za prehransko vlaknino in polnozrnata živila, predvsem v povezavi z manjšim tveganjem za raka debelega črevesa in danke.'' Hkrati opozarjajo na živila, ki tveganje povečujejo: ''Vemo, da predelano meso tveganje povečuje, zato priporočamo čim manjšo porabo oziroma izogibanje, medtem ko je tudi rdeče meso smiselno omejevati.''

Strokovnjaki poudarjajo, da je pomembno razumeti mehanizme, prek katerih prehrana vpliva na tveganje: ''Večina živil ne deluje neposredno 'protirakavo', ampak na tveganje vpliva posredno, predvsem prek vpliva na telesno maso, presnovo in kronično vnetje v telesu.''

V odgovoru NIJZ posebej izpostavi še debelost, ki je pomemben dejavnik tveganja za raka in številne druge bolezni. ''Omenimo lahko še debelost, ki je pomemben dejavnik tveganja za raka, ne le za presnovne bolezni.'' Povezana je z ''8 % raka, pa tudi s skoraj 60 % novih primerov sladkorne bolezni, 18 % srčno-žilnih bolezni in 11 % demence.''

Strokovnjaki opozarjajo, da debelost ni zgolj posledica osebnih odločitev: ''Debelost ni le posledica individualnih odločitev, ampak predvsem okolja, v katerem živimo.'' Danes so ''energijsko bogata, visoko predelana živila cenejša, dostopnejša in bolj promovirana kot zdrava hrana, kar spodbuja čezmeren energijski vnos.'' Takšno prehransko okolje ''neposredno prispeva k debelosti, ta pa predstavlja pomemben dejavnik tveganja za raka.''

Gibanje se pogosto omenja kot eden ključnih varovalnih dejavnikov zdravja, vendar njegovi učinki niso vedno dovolj jasno pojasnjeni. Zakaj ima redna telesna dejavnost tako pomembno vlogo pri zmanjševanju tveganja za raka in kateri mehanizmi stojijo v ozadju teh učinkov, so pojasnili strokovnjaki z Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ). Poudarjajo, da vpliv gibanja na zmanjševanje tveganja za raka ni posledica enega samega procesa, temveč gre za preplet več medsebojno povezanih fizioloških sprememb v telesu.

Med najpomembnejšimi je uravnavanje telesne mase, predvsem zmanjševanje visceralne maščobe. ''Prekomerna telesna masa je povezana z več vrstami raka, saj maščobno tkivo vpliva na hormonsko ravnovesje in spodbuja vnetne procese,'' pojasnjujejo. Prav ti procesi lahko dolgoročno ustvarjajo okolje, ki spodbuja razvoj bolezni. Pomemben mehanizem je tudi izboljšana presnova. Redna telesna dejavnost povečuje občutljivost na inzulin in prispeva k boljši regulaciji glukoze v krvi. Povišane ravni inzulina in presnovne motnje so namreč povezane z večjim tveganjem za razvoj nekaterih vrst raka. Gibanje hkrati vpliva na uravnavanje spolnih hormonov, kar ima pomembno vlogo predvsem pri raku dojk in raku maternične sluznice.

Eden ključnih zaščitnih učinkov je tudi zmanjševanje kroničnega nizkointenzivnega vnetja. Takšno dolgotrajno vnetje lahko prispeva k nastanku in napredovanju rakavih sprememb, medtem ko redna telesna dejavnost deluje protivnetno. Ob tem podpira tudi delovanje imunskega sistema, ki je ključen pri prepoznavanju in odstranjevanju spremenjenih celic. Pri nekaterih vrstah raka so učinki še bolj specifični. ''Pri raku debelega črevesa in danke gibanje pospešuje prehod vsebine skozi črevesje, kar skrajša stik potencialno škodljivih snovi s črevesno sluznico,'' dodajajo strokovnjaki.

Na NIJZ ob tem izpostavljajo, da so koristi največje pri redni in dolgoročni telesni dejavnosti. Ključno je vsakodnevno gibanje – hoja, kolesarjenje ali druga oblika rekreacije, prilagojena posamezniku, saj prav kontinuiteta prinaša najizrazitejše zaščitne učinke. Alkohol je v Sloveniji globoko vpet v družabno in kulturno življenje, a strokovnjaki z NIJZ opozarjajo, da ta normalizacija pogosto zakrije dejstvo, da gre za snov z dokazanim rakotvornim učinkom. Kot pravijo, je znanost na tem področju izjemno jasna in že dolgo nedvoumna.

Strokovnjaki pojasnjujejo: ''Neposredna povezava med pitjem alkohola in rakom je bila prvič ugotovljena že v poznih osemdesetih letih prejšnjega stoletja.'' Mednarodna agencija za raziskovanje raka (IARC), ki deluje pod okriljem Svetovne zdravstvene organizacije, je ''alkoholne pijače med rakotvorne snovi prvič uvrstila že leta 1988, in sicer v skupino 1, kar pomeni, da obstajajo prepričljivi dokazi o rakotvornem učinku alkohola pri ljudeh.'' Do danes je ''dokazana vzročna povezava med pitjem alkohola in povečanim tveganjem za najmanj sedem vrst raka, to so rak debelega črevesa in danke, požiralnika, jeter, ust, žrela in grla ter rak dojke pri ženskah.''

Na NIJZ poudarjajo, da miti o ''varnejših'' alkoholnih pijačah ne držijo. ''Pri tveganju škodljivih posledic zaradi pitja alkoholnih pijač, tudi ko gre za tveganje za nastanek raka, vrsta alkoholne pijače ni pomembna, pomemben je čisti alkohol, ki ga vnesemo v telo. Zato ne obstaja varnejša vrsta alkoholne pijače.''

Strokovnjaki so zelo jasni: ''Tudi o meji, ko bi bilo pitje alkohola varno, še posebej z vidika raka, ne moremo govoriti. Vsako pitje alkoholnih pijač pomeni povečano tveganje za nastanek škode.'' Ob tem opozarjajo, da se škoda med posamezniki razlikuje: ''Škoda zaradi pitja alkoholnih pijač se od posameznika do posameznika razlikuje in je ne moremo predvideti; odvisna je od količine alkohola, ki ga posameznik popije, načina pitja ter od mnogih drugih dejavnikov tveganja in različnih ranljivosti, kot so genetska nagnjenost, slabša prehranjenost, slabši imunski odziv, nižji socialno-ekonomski položaj ipd.'' Za večino ljudi pa je, kot pravijo, ''tvegano že pitje manjših količin alkohola''.

Na NIJZ zaključujejo z jasnim sporočilom: ''Zmanjšanje pitja alkoholnih pijač, še najbolje pa opustitev pitja, zmanjša tveganje za nastanek raka.'' Čeprav je povezava med kajenjem in rakom dobro znana, strokovnjaki z NIJZ opozarjajo, da se javnost pogosto navadi na opozorila in jih začne jemati kot samoumevna. A novejši podatki kažejo, da so tveganja, povezana tako s tobakom kot z novimi nikotinskimi izdelki, še vedno izjemno resna in pogosto podcenjena.

Strokovnjaki poudarjajo: ''Kajenje tobaka škoduje tako rekoč vsakemu organu v telesu.'' Povzroča ''17 vrst raka, številne bolezni dihal ter bolezni srca in ožilja.'' Manj znano pa je, da kajenje povzroča tudi ''številne druge bolezni, med drugim sladkorno bolezen, revmatoidni artritis, bolezni oči, katerih posledica je lahko slepota, motnje erekcije, motnje imunskega sistema, nizko kostno gostoto pri ženskah in zlome kolka ter druge.''

Na slovenskem trgu je vedno več novih tobačnih in nikotinskih izdelkov. ''Elektronske cigarete, vejpi, pafi, pufi, ogrevani tobačni izdelki, fuge in podobno,'' so med mladimi in odraslimi vse bolj razširjeni, proizvajalci pa jih pogosto predstavljajo kot manj škodljive. A NIJZ opozarja: ''Proizvajalci teh izdelkov poudarjajo, da gre za manj škodljive izdelke ... vendar pa verodostojni podatki kažejo, da ti izdelki izpostavijo uporabnike pomembnim ravnem zdravju škodljivih snovi.''

Ker so v uporabi razmeroma kratek čas, ''je o njih na voljo omejen nabor raziskav o vplivu dolgoročne uporabe na zdravje.'' Dostopni podatki pa že kažejo, da lahko ''pri dolgotrajni uporabi elektronskih cigaret, ki jih uporabniki imenujejo vejpi, pufi ali pafi, pričakujemo podobne bolezni kot pri kajenju cigaret.'' Kakšna je razlika v tveganju, ''pa še ni možno natančneje opredeliti.'' Za ogrevane tobačne izdelke velja podobno: ''Trenutno ni možno trditi, da so manj škodljivi kot kajenje.'' Nikotinske vrečke (fuge) so ''najnovejši izdelek, o katerem je na voljo najmanj raziskav'', vendar pa lahko ''dolgoročno pričakujemo vsaj posledice vnosa nikotina v smislu srčno-žilnih bolezni in sladkorne bolezni.''

Strokovnjaki opozarjajo, da imajo ti izdelki ''tudi kratkoročno lahko že pomembne posledice za zdravje''. Elektronske cigarete lahko ''imajo pomembne škodljive učinke na dihala.'' Prevelik vnos nikotina lahko povzroči ''blažje zastrupitve z nikotinom (slabost, bolečine v trebuhu, bruhanje, kašelj, glavobol, vrtoglavica, zmedenost, pospešeno bitje srca in zvišan krvni tlak).'' Pogosto se spregleda, da je nikotin sam po sebi škodljiv. ''Poleg tega, da je nikotin zelo strupena snov, ima škodljive učinke na številne organske sisteme v človeškem telesu, kot so srce in žilje, dihala, imunski sistem, ravni hormonov, prebavni sistem, mišice, pospešuje rast tumorjev in privede do zgodnjega upada kognitivnih sposobnosti.'' Posebej nevaren je v nosečnosti: ''Pomembne negativne učinke ima tudi v času nosečnosti, in sicer na izide nosečnosti in na razvoj še nerojenega otroka.''

Strokovnjaki opozarjajo, da so novi izdelki ''zasnovani tako, da so še posebej privlačni mladim'', ki jih v Sloveniji uporabljajo ''v višjem odstotku kot odrasli.'' Uporaba nikotinskih izdelkov je pri mladostnikih ''še posebej tvegana.''

''Nikotin povzroča zasvojenost, mladostniki pa so zelo in bolj dovzetni za razvoj zasvojenosti z nikotinom kot odrasli.'' Mlajši kot je posameznik ob začetku uporabe, ''bolj verjetno bo postal zasvojen in močneje bo zasvojen.'' Nikotin pri mladostnikih ''poveča tveganje za zasvojenost z drugimi psihoaktivnimi snovmi.'' Mladostništvo je tudi ''ključno obdobje za razvoj možganov.'' Izpostavljenost nikotinu lahko ''privede do trajnih škodljivih učinkov na kognitivne sposobnosti, motenj v delovnem spominu, pozornosti, razpoloženju in zaznavanju zvoka ter zvečane impulzivnosti ali tesnobnosti.'' Posebej zaskrbljujoče pa je, da ''uporaba elektronskih cigaret (vejpi, pafi, pufi) med mladostniki 3–4-krat poveča tveganje za to, da bo ta oseba začela kaditi in postala kadilec.''

Ob vseh podatkih, ki jih izpostavljajo strokovnjaki z NIJZ, postane jasno, da se sodobni izzivi javnega zdravja ne skrivajo le v posameznih navadah, temveč v širšem okolju, ki oblikuje naše odločitve. Čeprav genetike ne moremo spremeniti, lahko z življenjskim slogom, prehranskimi izbirami in zmanjševanjem izpostavljenosti škodljivim snovem pomembno vplivamo na tveganje za nastanek raka. A kot poudarjajo strokovnjaki, ''zdrav življenjski slog ne pomeni jamstva, da raka ne bo, pomeni pa pomembno možnost za zmanjšanje tveganja ter boljše zdravje skozi celotno življenje.''

Enako velja za prehrano, kjer ni čudežnih rešitev, temveč celovit pristop: ''ne iščemo posameznih superživil, ampak gledamo celoten prehranski vzorec.'' Pri alkoholu in tobaku pa je sporočilo še bolj neposredno: ''vsako pitje alkoholnih pijač pomeni povečano tveganje za nastanek škode,'' in ''kajenje tobaka škoduje tako rekoč vsakemu organu v telesu.'' Novi nikotinski izdelki, ki jih pogosto spremlja vtis manjše škodljivosti, po dostopnih podatkih ne ponujajo varne alternative, še posebej ne za mlade, pri katerih ''uporaba elektronskih cigaret 3–4-krat poveča tveganje, da bodo začeli kaditi.''

Vse to kaže, da je preventiva mnogo več kot niz individualnih odločitev. Je preplet osebne odgovornosti, družbenih norm, dostopnosti zdravih izbir in regulacije škodljivih izdelkov. Prav zato strokovnjaki poudarjajo, da je za dolgoročno zmanjševanje bremena raka ključno ustvarjati okolje, ki zdravje podpira. V tem smislu je javnozdravstveno sporočilo preprosto, a izjemno pomembno: manj alkohola, manj tobaka in nikotina, več gibanja, več polnovredne hrane in več vključevanja v preventivne programe. To niso le priporočila, temveč konkretni koraki, ki lahko posamezniku in družbi prinesejo več zdravja, več kakovosti življenja in manj bolezni, ki jih je mogoče preprečiti.