Spremembe pri hoji pri Parkinsonovi bolezni naj bi bile opazne že 7 let prej

Ko med običajno hojo stopite naprej z desno nogo, vaša leva roka običajno zaniha naprej skupaj z njo. To naravno gibanje telesu pomaga ohranjati ravnotežje in uravnava zasuk trupa pri vsakem koraku. Parkinsonova bolezen pa lahko to usklajenost močno zmoti. Ko možgani postopoma izgubljajo živčne celice, ki proizvajajo dopamin, ključno kemično snov, ki pomaga nadzorovati naše gibanje, mišice postanejo bolj toge, gibi pa se upočasnijo. Raziskovalna ekipa z Univerze v Novem Južnem Walesu v Sydneyju je želela ugotoviti, kako zgodaj bi se ti učinki lahko pokazali pri povsem običajni, vsakodnevni hoji. Pri ljudeh, ki so kasneje prejeli diagnozo Parkinsonove bolezni, so posnetki zapestnih senzorjev razkrili opazne razlike v premikanju rok že skoraj sedem let pred postavitvijo uradne diagnoze.

Glavna avtorja raziskave sta bila Paulo Pelicioni, raziskovalec na univerzitetni Šoli za zdravstvene vede, in Sophie Waller, ki deluje na Šoli za klinično medicino in nevrološkem oddelku bolnišnice Prince of Wales v Sydneyju. S sodelavci so uporabili podatke iz obsežne zdravstvene študije UK Biobank, ki je več kot 100.000 prostovoljcev povabila, da en teden nosijo poseben zapestni senzor. Raziskovalna ekipa je analizirala uporabne posnetke kar 73.413 ljudi in jim prek njihovih zdravstvenih kartotek sledila do deset let. V tem desetletnem obdobju je 314 udeležencev po nošenju senzorja prejelo diagnozo Parkinsonove bolezni, kar je znanstvenikom ponudilo edinstven vpogled v zgodnje faze razvoja te bolezni v vsakdanjem življenju.

Zapestni senzor seveda zabeleži vsakršno gibanje, zato zazna roko, ki sega po skodelici kave, prav tako zlahka, kot zazna roko, ki niha med hojo. Da bi ločili ta gibanja, je ekipa uporabila posebno programsko opremo, imenovano Watch Walk, ki je v posnetkih poiskala tiste dele, ki so dejansko beležili hojo. Program je ocenil, koliko korakov so ljudje naredili, kako hitro so hodili in kako enakomerno so si koraki sledili. Smer, v katero je bilo obrnjeno zapestje, in sam način gibanja sta programski opremi pomagala natančno ločiti prosto nihajočo roko od roke, ki jo posameznik drži blizu glave ali pred telesom.

Raziskovalci so ljudi, ki so kasneje prejeli diagnozo, razdelili v skupine glede na to, koliko časa je minilo med snemanjem s senzorjem in samo diagnozo. Tisti, ki so jim bolezen diagnosticirali v 40 mesecih po nošenju senzorja, so v povprečju naredili približno 4.000 korakov na dan, v primerjavi s približno 6.400 koraki pri ljudeh brez zabeležene diagnoze Parkinsonove bolezni. Razlika v številu korakov je bila nekoliko manjša pri tistih, ki so diagnozo prejeli kasneje. Ljudje, ki so kasneje zboleli, so prav tako pogosteje dosegali nižje najvišje hitrosti hoje, razlikovala pa sta se tudi ritem njihovih korakov in delež hoje, opravljene v daljših neprekinjenih intervalih.

Zapestje je razkrilo pomemben del zgodbe, ki bi ga golo štetje korakov povsem spregledalo. Ljudje, ki so kasneje prejeli diagnozo, so med hojo porabili precej manj časa za naravno nihanje rok ob telesu. Raziskovalna ekipa je to razliko lahko opazila celo na posnetkih, ki so nastali skoraj sedem let pred postavitvijo diagnoze. Medtem ko znanstveniki zgodnje znake Parkinsonove bolezni iščejo tudi v krvnih beljakovinah, posnetki zapestja ponujajo edinstven vpogled v to, kako se ljudje dejansko gibljejo zunaj zdravniške ordinacije. Če se bodo te ugotovitve potrdile še v drugih skupinah, bi lahko takšni posnetki pomagali prepoznati kandidate za preizkušanje novih zdravil za upočasnitev bolezni v njenih najzgodnejših fazah.

Za zdaj rezultati opisujejo predvsem razlike med skupinami ljudi in posamezniku še ne morejo z gotovostjo povedati, ali bo dejansko razvil Parkinsonovo bolezen. Na način hoje namreč močno vplivajo tudi bolečine, jemanje različnih zdravil in druga zdravstvena stanja. Ker je ekipa gibanje vsakega udeleženca posnela le v enem tedenskem obdobju, niso mogli natančno določiti, kdaj se je nihanje rok pri posamezniku sploh začelo spreminjati. Nadaljnje študije bi lahko iste ljudi spremljale v rednih časovnih presledkih. Raziskava je bila objavljena v reviji Journal of Neural Transmission, trije avtorji pa so razkrili dogovor s podjetjem SpaceTalk Inc. za trženje algoritma Watch Walk, ki pa ga raziskovalne skupine še naprej lahko uporabljajo brezplačno.

Vir: sciencealert